Nevarna razmerja

Samorog, simbol čistosti, ki prežene demone in ga v krščanski ikonografiji lahko ukroti le devica – vemo, katera –, v družbi upodobitev malega Kristusa, ki se veseli dojenja, in vizualizacij Jezusovih ran v formi krvavečih ženskih rodil. Podob vulv, ki so abstrahirane v klasični formi mandorle, a dovolj konkretne, da pred obiskovalca razstave postavijo neizbežen vprašaj. Brez razlage; ozadje mora razbrati sam.

Kar slikarka Maja Šubic pod sposojenim naslovom Nevarna razmerja predstavlja v nekdanji špitalski cerkvi sv. Duha v Krškem, bi večina najbrž uvrstila na bogokletni ustvarjalni pol, a gre za​ obujanje realnih katoliških ikonografskih vzorcev slikarke, ki je naslikala že toliko pravovernih svetnikov, da si je slejkoprej že prislužila kak odpustek.
 

Fragmentarno predstavljeni motivi

Ti motivi so bili nekoč del prakticiranja vere, zdaj pa so kvečjemu del medievističnih srečanj in akademskih debat o telesni in spolni naravi krščanstva ali Jezusa kot njegove osrednje figure. Recimo, ali je Kristusa, ki je bil skozi zgodovino umetnosti vizualiziran le kot moški, prek nekaterih vzorcev iz davnih časov mogoče obravnavati tudi s spolno fluidnejšega vidika.

Recimo kot božanstvo s spolno nebinarno identiteto ali kot Jezusa, ki mu je lasten tudi ženski pol. Nekateri tovrstne motive postavljajo v območje poznosrednjeveške ženske mistike. Denimo mistike sv. Katarine Sienske, ki je bila po legendi tudi sama deležna stigmat. In želje, da bi iz rane na Kristusovi strani pila kot iz ženskih prsi.



Maja Šubic na razstavi te pozabljene motive predstavlja fragmentarno, v družbi klasičnih in zato veliko lažje berljivih »moških« atributov Kristusovega pasijona, naslikanih orodij njegovega mučeništva iz domene Arma Christi: z žeblji, bičem, s trnjem.

Fragmentarno pa, ker je v ambient nekdanje špitalske cerkve, ki so jo desakralizirali nekaj pred drugo svetovno vojno – Muzej Krško je v njej deloval že leta 1939 –, postavila serijo »prenosnih fresk« (podob na ploščah lehnjaka), ki na zidovih hitro ustvarijo aluzije na značilno fragmentarno ohranjeno dediščino slovenskih srednjeveških fresk, razkritih pod kasnejšimi plastmi beleža.

Teh se je ohranilo praktično nešteto, Maja Šubic pa je v izjemnem bogastvu krščanske ikonografije, kot rečeno, poiskala motive, ki jim ni uspelo preživeti sita krščanskih stoletij in mejnikov v zgodovini evropskega Zahoda, kakršen je bil tridentinski koncil, ki je številne teme prepovedal.


 

Vizualiziranje Kristusovih ran

Na razstavi, ki je na ogled do konca letošnjega avgusta, seveda izstopa omenjeno vizualiziranje Kristusovih ran v obliki krvavečih vulv. Te so se ohranile v prefinjenem rokopisnem slikarstvu, umetniškem luksuzu, namenjenem družbeni in intelektualni eliti poznega srednjega veka od 13. stoletja dalje; niso prevzele le videza, pač pa kdaj tudi funkcijo ženskega rodila, kar odražajo ohranjene upodobitve, na katerih se iz rane na Kristusovi strani ob križanju rojeva personifikacija Ecclesie.

Cerkev rodi Kristusova rana. Da se v bližini tovrstnih vizualizacij vulv lahko pojavi tudi izpisani začetek molitve Domine, labia mea aperies (Gospod, odpri moje ustnice), je, denimo, opazila britanska proučevalka srednjega veka s kvirovskega zornega kota Sophie Sexon. Da je možnost Kristusa v vlogi matere fenomen, ki presprašuje norme spola in spolnosti, trdi tudi Liz Lorenz.

Kakšen pomen je motivu vulv v lastnih Nevarnih razmerjih namenila Maja Šubic (njene tovrstne freske so citati podob iz ohranjenih iluminiranih rokopisov, denimo Psalterja Bone Luksemburške iz Metropolitanskega muzeja ali Latinskega kodeksa št. 1369 iz Nacionalne biblioteke v Parizu), nakazuje dejstvo, da jih je postavila v središče na oltarnem delu cerkve sv. Duha. Na mesto v prezbiteriju, ki po tradiciji obljublja odrešitev. Intenca slikarke je sicer širša od izpostavljanja le moško-ženskih »nevarnih razmerij«; vizualizirala je svoj odnos do krščanske vere.
 

Izčiščen bel ambient

Nekdanja špitalska cerkev v Krškem sicer kljub letnici 1777 na fasadi, ki bi lahko obljubljala pisane tone baroka, nagovarja z minimalistično, izčiščeno belo notranjščino. Gre za naslednico srednjeveške špitalske cerkve iz leta 1440, ta pa se je poznobaročni zgradbi umaknila po volji rodbine Auerspergov.

Danes je prizorišče likovnih razstav, zasnovanih namensko za njen centralno zasnovani prostor, kar ji je nadelo še rezervno oznako »Male Kostanjevice« kot aluzije na razstavni program monumentalne cistercijanske cerkve v bližnji Kostanjevici na Krki, v kateri prav tako že dolgo razvijajo program namensko zasnovanih vizualnih projektov.

Trenutno jo zaseda vizualiziranje vprašanj meje človeškega dojemanja sveta, cikličnosti zgodovine ali Möbiusovega traku slikarja Aleksija Kobala in oblikovalke Mance Ahlin.