Ko Claudia Schiffer žonglira s krompirjem

Fotografije, ki jih vidimo v Kunst Hausu, zrcalijo njeno veščino in umetniško moč ne samo v modni in oglaševalski fotografiji, po kateri je zaslovela, temveč tudi v dojemanju in fotografski prezentaciji narave, umetniških ateljejev, ljudi in tihožitja, ki jih upodablja. Razstava ni postavljena kronološko, temveč poskuša prikazati razvoj posebnega pristopa Elfie Semotan k temam in motivom, ki jo obdajajo. Od začetka jo je vodila ideja, da bi izrazila osebnost portretirane osebe. Zaradi tega uprizarja in konstruira različne zgodbe, za katere velikokrat najde navdih v likovni umetnosti. S svojimi fotografijami pogosto citira umetnike in njihova dela.

Najprej fotomodel

Semotanova se je rodila leta 1941 v zgornjeavstrijskem mestu Wels. Obiskovala je slovito dunajsko modno šolo Hetzendorf, nato je odšla v Pariz in tam živela polno desetletje. Prvih nekaj let je bila fotomodel in manekenka. Na ta način je izvedela veliko o svetu mode in fotografije. Znanje o fotografiranju in izdelavi fotografij je pridobila od takratnega življenjskega sopotnika, kanadskega fotografa in filmskega režiserja Johna Cooka. Razvila je tedaj svoj posebni občutek za svetlobo in scenografijo. V Parizu se je spoprijateljila tudi s svojo vrstnico Sarah Moon, ki je podobno kot Semotanova bila najprej fotomodel, kasneje pa se je posvetila tudi fotografiji. Moonova je pozneje bila prva ženska, ki je snemala modele za legendarni koledar podjetja Pirelli. Semotanova in Moonova sta se se v tistih letih fotografirali v Parizu, kar se je potem razlagalo kot feministična gesta, čeprav je onidve takrat nista tako razumeli, danes pravi Semotanova.

Po vrnitvi v Avstrijo leta 1969 se je Semotanova popolnoma posvetila fotografiji, tokrat kot profesionalna fotografinja. Snemala je modo, oglase in portrete ter postala najbolj znana fotografinja v državi. Mnogi so se njenih fotografij spomnili po oglaševalskih kampanjah znanega proizvajalca spodnjega perila Palmers pa tudi po oglasih za Römerquelle, eno najbolj znanih avstrijskih mineralnih vod. Plaz feministične kritike je preplavil Semotanovo zaradi opolzkih fotografij za Palmersove oglase. Danes pravi, da je manekenke posnela z njihovim soglasjem in navdušenjem – pa tudi, da razume, zakaj je s to serijo fotografij razburila feministke. Pravi, da bi danes zagotovo drugače snemala modele za Palmersove izdelke in druge podobne oglase, ker provokacija nikoli ni bila njen glavni motiv.



Elfie Semotan poudarja, da je bil njen glavni cilj modno fotografijo izvleči iz elegantnega, ekskluzivnega in dragega okolja ter jo posneti v grdih hotelskih sobah. Zato je na primer posnela Claudio Schiffer, kako žonglira z grbavim krompirjem, in ne z brezhibnimi žogicami. Zaslovela je tudi zunaj Avstrije, vabili so jo k sodelovanju v znanih mednarodnih revijah: Vogue, Elle, Esquire, Interview, ID, Harper's Bazaar, Allure, Marie Claire, The New Yorker in mnogih drugih. V nekaj desetletjih je izdelala številne fotografske potopise ter tudi portrete znanih ljudi. Po razhodu s Cookom se je Semotanova v zgodnjih sedemdesetih letih poročila s slikarjem in kiparjem Kurtom Kocherscheidtom, enim najboljših avstrijskih umetnikov svoje generacije. V tem zakonu je rodila dva sina. Kocherscheidt je umrl razmeroma mlad zaradi bolezni srca leta 1992, nato pa se je Elfie Semotan preselila v New York, kjer je imela veliko dela kot modna in oglaševalska fotografinja. Pred tem je začela profesionalno sodelovanje s Helmutom Langom, mednarodno znanim modnim oblikovalcem, ki je zaslovel po svojih minimalistično-avantgardnih kreacijah ženskih in moških oblačil ter drugih modnih izdelkov v višjem cenovnem razredu.

Starejše ženske zapostavljene

Martin Kippenberger, po rodu iz Nemčije, drugi mož Semotanove, je bil prav tako znan umetnik. Zaslovel je v svetu kot slikar, umetnik instalacij in performansov, kipar in fotograf. Ta zakon ni trajal dolgo, le eno leto. Semotanova je drugič postala vdova leta 1997, ko je Kippenberger umrl zaradi raka na jetrih. Semotanova je s Kippenbergerjem izvedla več skupnih projektov.
Pred nekaj leti je zapustila New York in se vrnila v svoje dunajsko stanovanje in hišo v Jennersdorfu na Gradiščanskem. Ob svoji retrospektivni razstavi v dunajskem Kunsthausu je odgovarjala na številna novinarska vprašanja. V intervjuju za dunajski dnevnik Standard je na vprašanje, kakšen portret se ji zdi uspešen, odgovorila: »Ko je ena oseba prikazana celotno, kadar ni videti zadržana in je to, kar zares je.«



Dodaja, da se ljudem pogosto ni lahko sprostiti pred kamero, ni jim lahko pregnati misli o tem, ali so videti dobro. Z izkušnjami fotomodela iz 60. let 20. stoletja se je Semotanova zavedala, da mora kot fotografinja do svojih modelov vzpostaviti drugačen odnos. Čeprav pravi, da s fotografi, ki so jo snemali, ni imela slabih izkušenj, je ugotovila, da so delali narobe. Model so obravnavali kot objekt, zato rezultati niso bili optimalni.

Zdaj, ko je stara mama, v dobi pametnih telefonov in kamer ter popolnoma našminkanih najstnic, Semotanova meni, da so starejše ženske pri fotografiranju zapostavljene. »Trudim se narediti drugačne fotografije starejših žensk.« Če bo ostala zdrava, lahko od Semotanove pričakujemo še kar nekaj zanimivih serij umetniških fotografij.