Išče se odločni mojster dialoga

Društvo Asociacija, mreža nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, je v Centru urbane kulture Kino Šiška kot sklepni dogodek kampanje Čas je za umetnost in kulturo priredilo soočenje predstavnikov političnih strank in kulturnikov. Slišati je bilo veliko besed in malo receptov, kako do več denarja za kulturo.

Izmed političnih strank, ki kandidirajo na državnozborskih volitvah, se je vabilu odzvalo enajst politikov, na vprašanje moderatorke seanse Ksenije Horvat Petrovčič (dogodek je neposredno prenašala nacionalna televizija, spletni prenos je bil dosegljiv na Radiu Študent in omrežjih Kina Šiška), ali se bodo v povolilnih koalicijskih dogovorjanjih potegovali za mesto ministra za kulturo, jih večina ni hotela odgovoriti naravnost, češ da je vse odvisno od koalicijske aritmetike.
Zdajšnji minister za kulturo Tone Peršak je bil jasen: »Trenutno me to ne mika preveč,« je pa navrgel, da je odločitev seveda odvisna od programa koalicije za kulturo in od tega, ali bo predlagani kandidat imel zaledje v bodoči vladi. Blaž Svetek (Naprej Slovenija) je dodal pouk: »Novi minister mora biti soustvarjalec kulture, ne pa kruhoborec. Dvakrat pošten mora biti, še in še pošten.«

Violeta Tomič (Levica) na vprašanje ni odgovorila, povedala je le, da je njena stranka pripravljena sprejeti izziv in vstopiti v koalicijo. Dr. Tomaž Simetinger (Lista Marjana Šarca) je prav tako kot nekateri drugi predstavniki strank ponovil, da o ministrskih položajih še pred oblikovanjem koalicije ni mogoče govoriti, dodal je načelno mnenje, da mora biti ministrstvo kulturi v podporo.


 

Fenomen prekrižanih nog

Ljudmila Novak (Nova Slovenija) je razložila, da se je leta 2012 potegovala za resor, ker je za NSi kultura pomembna, predvsem ohranjanje slovenskega jezika in kulturne dediščine, zdaj pa je naznanila, da se bo ponudila za vodenje parlamentarnega odbora za kulturo. Njegov zdajšnji vodja, dr. Dragan Matić (Stranka modernega centra), je bil zelo konkreten: »SMC ima več kandidatov, a sam sem prva izbira, če lahko tako rečem.« Matić je dodal, da se je treba dialoga med vpletenimi deležniki lotiti na nov način, saj se je izkazalo, da sistem dialoških skupin ne deluje, ministrstvo pa je zato videti kot Alamo, utrdba, ki jo oblegajo tako nevladniki kot predstavniki javnega sektorja.

Igor Brlek (Piratska stranka) na vprašanje ni odgovoril naravnost, je pa zato požel aplavz za mnenje, da bo moral novi minister imeti ugled in avtoriteto, s katerima bo lahko spravil v red uradnike na ministrstvu za kulturo, ki je zdaj mnogokrat ministrstvo za postavljanje ovir kulturi.

Gorazd Prah (Socialni demokrati) je med odgovarjanjem (»Sam nisem kandidat.«) povedal, da je v tem trenutku dilema, o kateri je treba razmišljati, izbira med slabo ali šibko vlado, o novem ministru za kulturo pa je dodal, da bo moral biti tako strokovnjak za dialog kot nekdo, ki ga bo umetniška skupnost sprejela.

To stališče je precej blizu eni od štirih skupnih zahtev kulturnikov pred volitvami, kakor so jih navedli v kampanji #časzakulturo: »od novega ministra ali ministrice zato pričakujemo dialoškost, strokovnost, delovanje ZA kulturo in ne PROTI njej, ter, kjer je to potrebno, ustrezno reorganizacijo ministrstva, da bo uspešno delovalo za blagor celotne kulture in umetnosti.« Tako intoniran je bil tudi odgovor nekdanjega ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija (Slovenska demokratska stranka): »Ne vem, če sem kandidat za ministra, mora pa biti minister sposoben dialoga.« Vendar le nagnjenost k dialoškosti po Simonitiju še ni dovolj, »minister mora biti odločen in izpeljati svoj koncept.«

Andrej Šiško (Zedinjena Slovenija) je povedal, da ni kandidat za ministra, »to je zagotovo,« dodal je, da imajo v stranki tri kandidate, morda pod vplivom Simonitijeve razlage, da morata pri izbiri novega ministra največ veljati dialoškost in odločnost, pa je dodal observacijo, ki je dvorano spravila v vljudno hihitanje: Šiško je namreč razložil, da so se moški, ki so na odru prekrižali noge, pač postavili v obrambni položaj. V trenutku, ko je to izrekel, so imeli prekrižane noge Peršak, Simetinger, Simoniti in Matić (in Violeta Tomič), pozneje se je stanje spremenilo.


 

Dolga kratka pot do 200 milijonov

Ko je prišlo na vrsto vprašanje o proračunu za kulturo, so bile zamisli precej bolj konkretne, stranka Violete Tomič pledira za 2,2, odstotka bruto domačega proizvoda za kulturo (poslanka je dodala, da ne drži, da ni denarja za kulturo, gre bolj za določitev prioritet), minister Peršak je dodal, da je ob nastopu ministrovanja kulturni proračun pristal pri 147 milijonih evrov, dejanska realizacija pa je bila še dva milijona višja, podobno je bila lani višja od predvidene in tudi letošnjih 167 milijonov bo – če bo pridobivanje uspešno – na koncu v resnici okrog 170 milijonov, v boljših razmerah pa bi lahko dosegli 200 milijonov.

Šiško je dodal, da je treba ob številkah tudi pogledati, kako se sredstva porabljajo, po njegovem mnenju so prejemniki, ki ne dosegajo rezultatov, zato predlaga prevetritev celotnega proračuna, podobno je menil Prah, ki dvig kulturnega proračuna podpira, a pravi, da se je tega treba lotiti brez odvečnih obljub, pomembno pa je tudi pregledati, kako je denar za kulturo porabljen.

Ljudmila Novak, prav tako podpirajoča dvig kulturnega proračuna (čeprav, kot je rekla, tega ni mogoče kar obljubiti) je opomnila, da bi ga morale spremljati nove davčne olajšave, Matić se je zavzel za postopno zviševanje sredstev tako za programe kot za infrastrukturo, postopnost je predlagal tudi Simetinger, Simoniti je opozoril, da je proračunskemu denarju dodati še evropska sredstva in tako imenovani kulturni evro, Brlek, ki meni, da sta dva odstotka proračunskega denarja za kulturo absolutno premalo, pa je dodal tisto, kar od politikov že zahtevajo tudi nevladniki in kar je minister Peršak sicer začel, a se ni razmahnilo – treba je spremeniti kulturni model.