Četrtina pod pragom revščine

Samozaposleni v kulturi sodijo med najranljivejše skupine, ki jih je pandemija še posebej prizadela. Po podatkih medija Pod črto jih kar četrtina živi pod pragom revščine.

Pred dnevi je neformalna skupina Pomoč samozaposlenim v kulturi v času covida-19 na ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija naslovila apel z nekaj predlogi, kako bi se lahko njihov položaj olajšal, v petek pa je njihova prizadevanja podprl tudi Sviz. Sočasno so pri Rdečem križu odprli račun Pomoč socialno ogroženim kulturnim delavkam in delavcem v času epidemije koronavirusa, na katerem zbirajo solidarnostno pomoč.



Predlagali so oprostitev plačil obveznih prispevkov za socialna zavarovanja in finančno pomoč za najbolj ogrožene. Zahtevajo bolniško nadomestilo v primeru okužbe s koronavirusom, ki ga samozaposleni sicer lahko prejmejo šele po mesecu dni bolezni, in nadomestila v primeru samoizolacije, karantene ali varstva otrok. Obenem se zavzemajo za čimprejšnja izplačila sredstev za že odobrene projekte, izplačila delovnih štipendij in upoštevanje nastale situacije pri izvedbi subvencioniranih projektov, ki zaradi odpovedi in zamikov niso izvedeni.
Z ministrstva so jim odgovorili, da se zavedajo težav, vendar samostojni interventni zakon za samozaposlene ni predviden. Sicer je odbor DZ za delo vsem samozaposlenim omogočil odlog plačila socialnih prispevkov za april, maj in junij, ki jih bodo dolžni poravnati najpozneje do 31. marca 2022, pri čemer poslancem Levice, SD in LMŠ ni uspelo z dopolnilom, da bi se ta obveznost odpisala.

Pogovarjali smo se z mag. Marijo Mojco Pungerčar, ki je samozaposlena kulturna ustvarjalka ter vodja in urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi, ter s profesoricama umetnostne zgodovine na ALUO in Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Petjo Grafenauer in dr. Beti Žerovc, aktivnima članicama skupine Pomoč samozaposlenim v kulturi v času covida-19.


 

mag. Marija Mojca Pungerčar

 

Država je ob prvih napovedih pomoči spregledala samozaposlene. Zakaj so ti ena najranljivejših skupin in koliko jih je?

»Vseh samozaposlenih posameznikov je po zadnjih podatkih Statističnega urada RS (december 2019) 106.000. To je 10,8 odstotka delovno aktivnih prebivalcev.

Po skupni definiciji so to fizične osebe z dejavnostjo. Gre za širok nabor poklicev in oblik registracije, najbolj znana oblika je s. p. Nekateri samozaposleni poklici so registrirani v ločenih razvidih, na primer v razvidu kulturnikov, novinarjev, zasebnih raziskovalcev, športnikov.

Ko govorimo o samozaposlenih kulturnikih, mislimo na ustvarjalce, ki so vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo. Ta trenutno šteje dobrih 3000 oseb, ki opravljajo kulturniške poklice kot samostojno dejavnost. Nekateri ustvarjalci pa kulturniških poklicev nimajo registriranih na ministrstvu za kulturo, ampak jih opravljajo kot samostojni podjetniki oziroma espeji. Po nekaterih starejših podatkih naj bi bilo teh okrog 7000.

V davčnem smislu med obema oblikama registracije ni razlike, oboji imajo tudi obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost. So pa nekatere druge razlike, espeji lahko na primer zaposlujejo delavce, česar samozaposleni kulturniki ne smejo. Ti pa lahko pod določenimi pogoji pridobijo pravico do subvencioniranih prispevkov za socialno varnost, česar espeji ne morejo.

Vsi samozaposleni so odvisni od samih sebe, zato pravzaprav delujejo v stanju permanentne ogroženosti. So delodajalci in delavci v eni osebi, sami si morajo zagotavljati delo oziroma naročila, delovne razmere, kot so prostori, oprema itd. Razlika med zaposlenimi in samozaposlenimi je ogromna. Samozaposleni si morajo v primeru bolezni in poškodb sami kriti izpad prihodkov v prvih tridesetih delovnih dneh, kar v praksi pomeni v šestih tednih. Za prihodke morajo poskrbeti tudi v času dopusta, saj regresov ni.

Delovne razmere v kulturi so stresne, prihodki so odvisni od razpisov, dolgoletne stresne okoliščine postanejo življenjska stalnica. Samozaposleni ustvarjalci morajo prenašati tveganje, povezano s prihodki, ki nihajo, nerednimi naročili, negotovimi plačili in eksistencialnimi stiskami, kar resno ogroža njihovo zdravje tudi v času brez koronavirusa. Samozaposlenost ni pogosto prostovoljna izbira, v veliko primerih je to edina možna oblika zaposlitve, ki je kulturnikom sploh dostopna.«
 

Kako je mogoče, da je bila tako velika skupina spregledana?

»Res je bilo sprva videti, kot da je država v predlogu prvega interventnega zakona na samozaposlene pozabila. Kot pa se vse bolj kaže, je bil spregled načrten, saj je država le navidezno ponudila samozaposlenim roko pomoči. Prelaganja obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost na poznejši čas namreč ne moremo šteti za resno pomoč.«​
 

Napoveduje se rebalans proračuna, to bo še dodaten udarec za samozaposlene.

»Veliko samozaposlenih kulturnikov je posredno ali neposredno vezanih na dogodke, projekte in programe, ki jih pripravljajo nevladne organizacije. Povezava med samozaposlenimi kulturniki ter kulturniškimi društvi in zavodi je tesna in soodvisna. Trenutno so vsi kulturni dogodki odpovedani ali prestavljeni na nedoločen čas, nihče ne ve, ali bodo sploh lahko izvedeni. Bati se je, da se bo zaukazano zmanjšanje sredstev financiranja nevladnih organizacij za 30 odstotkov sprevrglo v to, da se nove pogodbe z nevladnimi organizacijami letos sploh ne bodo več sklepale. To bo samozaposlene kulturnike zelo prizadelo, saj bodo poleg izgube sedanjih prihodkov tako še ob prihodnje priložnosti za delo.

Tiste, ki jih vladni odlok o zmanjšanju sredstev nevladnim organizacijam morda ne zadeva, kot so na primer lokalne skupnosti, pozivam, da prostovoljno ne zmanjšujejo sredstev za nevladne organizacije na področju kulture. Vse sile naj odločevalci usmerijo v to, da zagotovijo dovolj kadrovske in druge podpore tudi za realizacijo razpisov, ki se v kakem deležu sofinancirajo z evropskimi sredstvi, ki se jih odlok o zmanjšanju najbrž ne tiče.«
 

dr. Petja Grafenauer

 

Zakaj so samozaposleni v kulturi najbolj ogroženi?

»Stanje na področju kulture je še posebej negotovo, saj je samozaposlenost v kulturnih dejavnostih pogostejša kot na drugih področjih, zaslužki pa so za mnoge skromni tudi v najboljših časih. Zdaj so najbolj ogroženi tisti kulturniki, ki so že pred sedanjo krizo zaslužili tako malo, da nimajo prihrankov. Po podatkih, ki jih je leta 2018 zbral medij Pod črto, je prejemala več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim je država krila prispevke za socialno varstvo, mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine. To pomeni, da so morali preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec.

Pri večini samozaposlenih v kulturi zalog za suhe mesece torej ni. V zelo težki situaciji so zlasti starši samohranilci in družine, v katerih nobeden od staršev ne prejema redne plače. Tudi če jim država subvencionira prispevke, z njimi ne morejo plačati položnic in kupiti hrane, prispevki se stekajo naravnost v državno blagajno. Pri tem je treba poudariti, da noben kulturnik ni nezasluženo deležen subvencioniranih prispevkov. Status s to pravico je zelo zaželen in pogoji strogi, za kulturnike pa pomeni vsaj minimalno stopnjo socialne varnosti.«​
 

dr. Beti Žerovc

 

Kaj bi morala, po vašem mnenju, v tej situaciji narediti država?

»Država je v primeru samozaposlenih odpovedala. To, da je v krizi državljane razdelila na zaposlene, ki so upravičeni do pomoči, in na samozaposlene, ki do učinkovite pomoči niso upravičeni, je nedopustno. Pomoč bi morala zagotoviti v enakovrednih oblikah za vse državljane, ne glede na obliko zaposlitve.

Z interventnim zakonom, ki za samozaposlene predvideva zgolj odlog plačil prispevkov za socialna zavarovanja in odlog plačil, a nikakršnih oblik pomoči, vlada njihovo stisko 'rešuje' s tem, da jih zadolžuje. Z apelom vladi za pomoč samozaposlenim zaradi posledic epidemije koronavirusa, ki ga je do danes podpisalo že več kot 11.000 posameznikov in posameznic, vlado pozivamo k oprostitvi plačila obveznih prispevkov za socialna zavarovanja ter k finančni pomoči tistim, ki so nenadoma ostali brez dela. Te predloge smo naslovili tudi na ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, v pismu pa ga poleg tega opozarjamo še na nekatere specifike samozaposlenih v kulturi. Med drugim smo kot potrebne ukrepe predlagali še: pospešitev izplačila delovnih štipendij ter vnaprejšnjih sredstev za že odobrena projektna sredstva; fleksibilnost glede nastalih sprememb v izvedbi subvencioniranih projektov zaradi odpovedi ali zamikov, ki so nastali z ohromitvijo javnega življenja; priznavanje že nastalih stroškov projektov, ki so bili odpovedani. Ministra smo tudi prosili, naj pozove javne zavode, da zaradi odpovedi programa ne prenehajo plačevati zunanjih sodelavcev, s katerimi redno ali trenutno sodelujejo, temveč v skladu s situacijo z njimi še naprej sodelujejo.

V tem trenutku mora ministrstvo za kulturo postaviti v ozadje vse drugo in skrb za ogrožene samozaposlene delavke in delavce v kulturi obravnavati kot absolutno prioriteto.«