Vražji kantavtor v preddverju Križank

To bo že peti nastop Tomaža Domicelja na poletnem festivalu, zato ga je poimenoval Peta akustika. Tokrat se mu bo na odru pridružil harmonikar Jure Tori, ki ga najbolje poznamo po sodelovanju z zasedbo Orleki.

Tradicionalno glasbeno druženje bo usmerjal slogan Manj intimnosti, več angažiranosti, manj komentarjev. Ljubitelji njegove glasbe se že veselimo, da bomo slišali tudi nekaj pomembnih prevodov, ki jih sicer redko predstavi na koncertih. Seveda tudi tokrat ne bo manjkalo inštrumentalnih podvigov in improvizacij. 


 

V slovensko glasbeno zavest ste se zapisali kot eden od pionirjev kantavtorstva.

Kdo je pravzaprav pionir nečesa in kdaj? S čim to določamo? S prvim albumom ali prvimi samostojnimi celovečernimi koncerti in odmevnimi nastopi? Leta 1969 je Arsen Dedić v Zagrebu izdal prvi samostojni album. Leto kasneje sem jaz za založbo RTB izdal prvi epi, malo ploščo s štirimi avtorskimi skladbami. Istega leta sem nastopal v Novem Sadu na prvem jugoslovanskem šansonjerskem (kantavtorskem) festivalu, sodeloval na slovenskem mladinskem festivalu z dvema skladbama (izvajalca: Edvin Fliser in Alfi Nipič, dirigent in aranžer Jože Privšek, Big Band Radia Slovenija), leta 1971 sem na tem festivalu s Staro mamo nastopil že kot pevec, ne samo avtor, in celo dobil nagrado tednika Mladina! Na jugoslovanskem festivalu v Subotici se je tega leta nadaljevalo ... vse do mojega prvega albuma Tomaž v živo, ki sem ga leta 1977 produciral in financiral sam, izdala pa ga je ZKP RTV Ljubljana. Za večino dotlej izdanih malih plošč in tudi pozneje objavljenih albumov je ovitke zame ilustriral in oblikoval akademski slikar Kostja Gatnik, poznejši dobitnik Prešernove nagrade.
 

Veljate za poznavalca glasbe. Kaj vas trenutno zanima, kakšni glasbi se predajate?

Vseskozi me zanima res veliko stvari. Če ostanemo samo pri glasbi, me veseli, da vsaj iz Velike Britanije še vedno slišim veliko odlične, melodične, iskrene in poslušljive glasbe, pa naj so to Adele, Sam Smith, Noel Gallagher, George Ezra in še marsikdo. Tudi pri nas se dogaja marsikaj obetavnega, žal pa slišim veliko pomanjkljivosti. V produkciji, dikciji, razumljivosti. Že pred mnogimi leti sem povedal, da je razlika med 'hitom' in 'evergreenom' oziroma 'uspešnico' in 'večno zeleno skladbo' tudi v tako ali drugače sprejemljivem, presenetljivem besedilu, ki se ga da za dolgo (p)osvojiti.Toda kako ga lahko osvojiš, če ga ne razumeš, če je vokal potisnjen globoko v muziko, če pevci in pevke nategujejo in zategujejo vokale in cele besede – verjetno zato, da bi zveneli bolj 'ameriško' ali kaj?! Pa imena bendov ... še ena naših posebnosti. Kot da bi se mladi trudili za nekaj čim bolj čudno zvenečega. A to potem kaj več pomeni v (potencialni) tujini? Ne ga srat.

Lahko pa rečejo, da sem pač star in tega ne razumem. Tudi v redu.

Zdaj pa še ena domislica iz moje davne preteklosti. Recimo, pred triintridesetimi leti so me novinarji spraševali, ali je z vinilnimi albumi konec, ker so se pač pojavili cedeji (ne 'laserske plošče', bog pomagaj, ne 'zgoščenke', če že kaj, potem 'kompaktne plošče' – po analogiji 'kontaktne leče'). Odgovoril sem: 'Z izumom cigaret pipe in cigare niso izginile, temveč kvečjemu pridobile težo in vrednost.'
 

Ali zadnja leta to še vedno ali vedno bolj drži?

Kompletna vinilna kolekcija fenomenalnih Beatlov mi lahko prijetno zapolni cel vikend. Na čisti nedigitalni elektroniki s štirimi zvočniki in nežnim gramofonom. Da uživam v skladbah, ki včasih v dveh minutah povejo vse, kar je treba. Da uvodi trajajo le dva takta ali samo eno četrtinko na bobnih ... Beatli so neizčrpna zakladnica vsega, kar v popularni glasbi potrebujemo. Od njih naprej je samo še nadgradnja, ki pa jo je seveda sprožil že njihov enkratni producent in aranžer George Martin.
 

A vendar so se časi spremenili.

Današnja generacija tako imenovanih kantavtorjev deluje v drugačnem okolju, s popolnoma drugačnimi pogoji in platformami. Ko pogledaš na 'wiki', se pod nazivom 'kantavtor' pojavlja marsikaj. Že dolgo nisem opazil nobene diplomske naloge na to temo, pa jih je bilo pred leti kar precej. Tudi na desetine primernih dvoran za kantavtorske nastope ni več izkoriščenih, z redkimi izjemami. Ruše, Grobelno ... Na ljubljanskem festivalu bomo tovrstno ponudbo skušali prihodnje leto razširiti. Če. Saj ta 'če' čutimo vsak dan. Lahko bi pa vsi skupaj na spletu ustanovili nekakšen 'kantavtorski kanal', 'odprti mikrofon' ali kakorkoli bi že to imenovali. Imam vse pogoje, rade volje jih dam na razpolago poštenim navdušencem, ki bi se tega lotili. Treba je le najti sponzorje ali pravi način, kako zbrati in zbirati sredstva za tovrstno aktivnost in objavljanje. Potem bom na 'wikiju' lahko objavljen kot 'zaključni pionir'.
 

Omenili ste Ljubljana Festival. Pripravili ste zanimiv program, po katerem ključu ste ga pripravili?

Letošnji že načrtovani program sem se odločil kar korenito spremeniti, glede na novo prizorišče in nenehno spreminjajoče se družbene, družabne, politične in v prihodnje še nepričakovane in nenačrtovane gospodarske razmere. Skratka – manj intimnosti in več angažiranosti. Manj komentarjev. Zapel bom tudi nekaj pomembnih prevodov, ki jih sicer redko predstavim na navadnih koncertih. Naj tokrat moje poglede na vse poprej omenjeno odražajo predvsem besedila pesmi. Inštrumentalnih podvigov in improvizacij vseeno ne bo manjkalo, pri čemer bo pomembno vlogo odigral Jure. Ko sva se pred mnogimi leti spoznala, je bilo to dejansko na odru. Kar pojavil se je ob meni in takoj je padel en Špricer blues. Letos bova tri bluese povezala v 'medley' oziroma, po domače, 'venček'. Premierno bo zazvenela celotna kvadrologija Meri, ki obsega zafrkantsko obdobje od leta 1980 do 2002, ko je na Obali delovala 'radodajka' Marija alias Meri. Boogie, tango, valček in rock'n'roll je torej mogoče povezati v smiselno celoto, še posebej če jo podpre Torijeva harmonika. Z Juretom sva vadila oziroma vadiva tudi mentalno. Če sva štiri, pet ur skupaj, od tega največ polovico časa posvetiva glasbi, sicer pa verbalno izmenjujeva in dopolnjujeva najrazličnejše izkušnje. Ne samo prijetne. Velika razlika v letih pri tem ni ovira, kvečjemu prednost. Številna potovanja in gostovanja po tujini, ki jih imava za seboj, so pa tako ali tako neizčrpen vir debatiranja.
 

Ljudje zmotno mislijo, da so priprave na tovrstne koncerte nekaj preprostega, še posebej če je na odru dvojec.

V letih, ko sem imel po pet ali več nastopov na teden, včasih dva ali tri na dan, se mi je pravzaprav zdelo vse bolj preprosto. Kitare – in ojačevalnik – sem naložil v avto in je kar šlo ... včasih sem še ozvočenje postavljal in pospravljal sam. Zdaj pa čutim nekakšno večjo odgovornost, še posebej če gre za tradicionalni ljubljanski festival, moj vsakoletni avtorski koncert in hkrati za radijsko snemanje. S katero skladbo začeti? S katero končati – tega nikoli ne vem vnaprej. Kako razporediti skladbe, da ne bom nenehno menjal kitare (štiri ali pet) in orglic (enako število). Kje bo pritegnil Jure? Katere skladbe bo izvajal sam? Letos se torej obeta že tretje prizorišče za mojo 'čisto akustiko'. Peklensko dvorišče in Viteško dvorano sem že pred tovrstnimi koncerti dodobra spoznal, kakšna bo letos akustika v preddverju oziroma 'atriju' (ta izraz mi bolj ustreza, preddverje mi zveni nekako slabšalno), kako se bo odzivalo na široko razsedeno občinstvo, kakšen bo radijski posnetek (ki ga bo treba pozneje v studiu obtesati na uro in petdeset, petinpetdeset minut)? Kolikšna bo osnovna dolžina koncerta, pri čemer je treba upoštevati nove skladbe, napovedi in odpovedi, aplavze, želje, ki priletijo iz občinstva? Ko po končanem nastopu pogledam na uro, včasih ne morem verjeti, da so minile tri ure.


 

Številni glasbeniki so močno navezani na svoja glasbila. Imate vi podoben odnos do kitare?

Vsaka nova, 'sveža' kitara da glasbeniku kakšno novo inspiracijo. Na najstarejšo kitaro, ki sem jo dobil kot darilo od nesojenega tasta – se pravi, da sega v čas pred drugo svetovno vojno –, sem v nekaj urah odbrenkal celotno melodijo za skladbo Jamajka. Na kitaro, imenovano 'dobro', ki ima na prednji strani kovinski resonator, sem skomponiral nadvse intimno, dokaj futuristično skladbo Negotov, ki sem jo predstavil na radijskem festivalu šansonov. Zanimivi so tile podatki: 'dobro' je češkega porekla, proslavil se je v ameriški podeželski glasbi – ta, ki ga imam jaz, pa je bil narejen v Južni Koreji in sem ga kupil neko nedeljsko dopoldne v glasbeni trgovini v Glasgowu, kjer sem bil na tridnevnem festivalu viskija ... Skoraj o vsaki svoji kitari in/ali z njo povezani skladbi imam kakšno zgodbo. Najmanj zgodb je pravzaprav povezanih s šestimi izvrstnimi unikatnimi kitarami, ki mi jih je naredil mojster Nace Zaletelj iz Mengša. Med njimi je tudi dvonamenska električna, ampak po mojih izkušnjah je navezanost na akustično kitaro vedno večja kot na električno, naj bo ta še tako dragocena. Nekako tako, kot imaš po svoje rad tako mačka kot psa. Neposredne vibracije pa so dolgoročno odločilne in prevladujoče.
 

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, kaj lahko pričakujemo?

Imam še kar nekaj načrtov, ki so povezani s številnimi dejavniki in odločevalci tu in tam. Priznati moram, da sem že dokaj sit nekakšnega dokazovanja in prepričevanja. Pri mojih letih in po skoraj petinpetdesetletni karieri?! Bom pač nadaljeval tako, kot delam že nekaj let. S tako imenovanimi 'butičnimi koncerti'. Nimam facebooka, nimam twitterja, nimam instantgrama in še bi lahko našteval. Se da brez. Še pametnega telefona nimam. Za zdaj še gre. Enega novega navadnega imam za vsak primer pripravljenega še v škatli. Pravijo, da sem konservativen ... Prosim? Sem pa vsekakor tradicionalen. To bo to.

Skozi leta se je moj ustvarjalni zagon zelo spremenil, upočasnil. 'Što na um, to na drum,' je bilo tuje prisvojeno reklo včasih, v časih, ko smo se vozili s fički (oprostite: fičkoti ali fičoti!). Zdaj pa pesmi in melodije pregnetem, še preden so končane, že na polovici, ko pa so končane, se sprašujem: 'Čemu, za koga in za kam?' Posnamem pet novih skladb, na radiih pa še vedno slišim Učilno zidano. Saj je super, verjetno eden od mojih najboljših aranžmajev in posnetkov v celoti, ampak dajmo, no, malo spremljati, kaj se dogaja zdaj. Bi bilo treba že odnehati? Takoj ko začne človek razmišljati v to smer, je pravi čas ... Pa če samo malo pogledam naokrog, širše po svetu in tudi v pravo kolegialno bližino. Da bi moral sredi koncerta v solzah zapustiti oder, tako kot Elton John?! Ker ni mogel izpeljati zadeve s polno močjo, tako kot je sicer vajen. Ali pa, da bi moral odpovedovati turneje in koncerte, tako kot The Rolling Stones in Paul McCartney? Pa da bi nastopal prikovan na voziček, tako kot Phil Collins? Mark Knopfler je primerno prilagodil svoj spored in zato zadnjo turnejo, vključno z ljubljanskim koncertom, veličastno izpeljal. Virtuoznosti ni moglo biti več, bila pa je iskrenost, bilo je vzdušje, razpoloženje in razumevanje, z glasbo nabita enotnost med izvajalci in poslušalci/obiskovalci. 'Jaz bi se že rad upokojil, ampak kaj, ko še rad nastopam, vi pa me očitno še zdaj radi poslušate,' je v Stožicah dahnil stari znanec Mark in požel še en huronski aplavz.

Johnnyja Winterja je pri mojih letih med turnejo pobralo v nekem švicarskem hotelu. Tony Bennett še nastopa, pa je krepko čez devetdeset. Charles Aznavour se je vrnil z obširne južnoameriške turneje in zaključil življenje po devetdesetih. Torej je še nekje nekaj zaloge ... zagotovo pa ne toliko kot pri romantičnih pevcih. Rock in folk rock zahtevata več.