Dušan Moravec: Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja Friendly Production/RTV SlovenijaAmir Muratović: Cankar Cebram/RTV Slovenija

Prvi nosi tipično cankarjanski naslov Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja, pri drugem so se avtorji zadovoljili s preprostim naslovom Cankar. Oba imata zelo podobno strukturo, saj gre za preplet igranega, dokumentarnega in animiranega, na prvi pogled se skoraj zdi, da gre za nepotrebno podvajanje (pri obeh je koproducent RTV Slovenija), vendar se projekta med seboj tudi temeljno razlikujeta. Izhodišče prvega je pravzaprav pripoved Kurent in je bolj fragmentiran in brez sklenjene narativne kontinuitete, drugi pa je zastavljen bolj široko, epsko in ambiciozno ter na kronološki način predstavlja celotno pisateljevo življenjsko pot.

Matjaž Pikalo, ki je avtor scenarija za film Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja in je tudi odigral Cankarjev lik, se je odločil izpostaviti predvsem politični oziroma družbeni angažma pisatelja, vključno z osvetlitvijo enigmatičnih okoliščin njegove smrti. Četudi stvarnih dokazov o nasilni smrti ni, je to še en vir različnih ugibanj in špekulacij ter nenazadnje še dodaten element cankarjanske mitologije. Predvsem pa se je osredotočil na univerzalno podobo bolj ali manj nerazumljenega umetnika, pri čemer sta osnova pravzaprav dva že realizirana projekta in sicer muzikal Rok Kurent, za katerega je Pikalo napisal libreto, ter monodrama Kurent Jurija Součka, sekvence obeh pa tvorita vezivno tkivo filma.

Režiser Dušan Moravec je projekt zaokrožil z igranimi prizori, dopolnjenimi z animiranimi ozadji ali samostojnimi kadri (Anka Kočevar), kar zagotavlja filmu določeno dodatno vizualno dinamiko, večdimenzionalnost, občutek brezčasnosti, predvsem pa mehča apriornost in kategoričnost dejstev, ki je filmskemu mediju sicer imanentna, ki pri gledalcu marsikdaj povsem ohromi zmožnost subjektivne imaginacije. Pa tudi sicer je forma odprta, množice simboličnih poudarkov, asociacij in aluzij, ki segajo od historičnih do zelo aktualnih (žica na slovensko-hrvaški meji) dovolj domiselno spajajo preteklost in aktualni čas, s tem pa projekt ne funkcionira zgolj kot hommage Cankarju, temveč Kurentu, torej umetniku per se, čeprav predvsem takšnemu s tipično slovenskim pedigrejem in cankarjanskimi atributi. Vendar ne v smislu melodramske patetike, kar je predvsem zasluga Jurija Součka, ki tekst interpretira sicer mehko, sugestivno in poetično, vendar brez patosa in celo z določeno mero ironične distance.

Scenarist in režiser Amir Muratović se je Cankarja lotil bolj velikopotezno, kar pomeni realno identifikacijo pisateljevih življenjskih postaj od Vrhnike do Dunaja in nazaj ter sorazmerno veliko igralsko zasedbo. Igralski ansambel funkcionira homogeno, protagonisti zadovoljijo tudi z zelo solidnim nemškim naglasom, izbor prizorov pa je dovolj pretehtan, da oriše ne samo suha biografska dejstva, vključno z dosedaj manj znanimi podrobnostmi, najpomembnejše življenjske prelomnice ter javno in intimno sfero pisatelja, temveč tudi njegov značaj. Ki je bil seveda zelo svojstven in v precejšnjem razkoraku z idejami, ki jih je proklamiral v svojih romanih in dramah, vendar ostaja filmska karakterizacija v okviru izrazito afirmativnega ali vsaj nevtralnega.

Še posebej velja izpostaviti odlično fotografijo (Rado Likon), natančno rekonstruirane mizanscene, ki so - za razliko od številnih slovenskih zgodovinskih kostumiranih filmskih projektov - prepričljivo filmske in ne funkcionirajo muzejsko ali gledališko, brezhibno kostumografijo, animacija (Irena Romih) pa ima podobno pomembno formalno in vsebinsko funkcijo kot v filmu Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja. Matjaž Pikalo in Rok Vihar, interpreta Cankarja v obeh filmih, morda najbolj ne ustrezata pisateljevi stvarni fizični pojavi, vendar zunanja podoba izrazito postavnega, odločnega in vitalnega moža ne preraste v motečo idealizacijo lika, saj takšne tendence hitro preglasijo njune igralske kvalitete. Pomemben element obeh filmov so tudi komentatorji, ki postrežejo predvsem z nekaterimi javnosti manj poznanimi anekdotičnimi utrinki in gledalca ne utrujajo z didaktičnimi ali akademsko pustimi analizami.

V začetku leta, ki je bilo ob 100-letnici pisateljevi smrti proglašeno za Cankarjevo leto, številne institucije in posamezniki pa so najavili svojo tematske projekte, je verjetno marsikdo zavzdihnil ob misli na celo plejado duhamornih, svetoboljnih in sentimentalnih domislic. Ali s Cankarjevimi besedami, da nam bo »nekaj težkega leglo na prsi«. Vendar se je zadeva obrnila v povsem drugo smer, velika večina projektov je predstavljala svojevrsten presežek, ki je lik Cankarja predstavila v drugačni luči. Gre za svojevrsten postopek desakralizacije in demitizacije, ki pa ni cinična in destruktivna in ne postavlja eksplicitnih vrednostnih sodb, temveč pisatelj končno ob umetniški dobiva tudi stvarno človeško fizionomijo, s tem pa se lahko z njim identificiramo na drugačni, bolj pristni in intimni ravni. In oba filma igrata pri tem zelo pomembno vlogo.