V nadaljevanju preberite:

Kratke zgodbe so zame umetnost konca, bralec ve, da bo v njej kratek čas, pričakuje, da se bo nekaj zgodilo, zato morajo imeti natančno dramaturgijo. Pri romanih je konec še nekje daleč naprej, kot takrat, ko si še mlad. Spomnim se, kako je pisateljica Sarah Hall v nekem intervjuju govorila o tem, da kratke zgodbe nikoli ne načrtuje vnaprej, da vedno začne z idejo in se ji prepusti. Ko začne, si zgodbo predstavlja kot rano, ki jo v telesu naredi krogla iz pištole, kot majhno natančno krvavo rano, s tem občutkom napiše prvi stavek, ki ima lahko nekje izhod in vstopi v neko drugo sfero ali pa ostane nekje globoko v mesu. Samo v literaturi smo lahko hkrati znotraj in zunaj junakov. V filmih jih le gledamo, ne vemo, kaj se dogaja v njihovi notranjosti.

Vsako umetniško delo se ukvarja s časom in linearnostjo oziroma razvojem. Kot pravi Saunders, že prvih pet minut, ko gledamo neki film, vemo, kaj si mislimo o njem. Tudi ko stojimo pred sliko v galeriji, smo najprej tam brez misli, zazremo se vanjo in misli se nam začnejo kopičiti v glavi – lahko so povezane s tistim, kar vidimo, ali z vsakdanjim premlevanjem, čez nekaj časa pa se ti dve snovi v naši zavesti pomešata kot vodka in vermut v martiniju, in ko vanj pade še oliva, vemo, da bi bile te misli, če ne bi strmeli v podobo pred sabo, drugačne. Podobno je, ko poslušamo glasbo. Vsak del kratke zgodbe, vsaka umetnost, nas prestavi nekam drugam, ugotavlja profesor.

Uči tudi, da je vsaka zgodba, ki ima problem, podobna človeku, ki ima problem – zanimiva. Svojim študentom predlaga, naj, kadar se med pisanjem zgodbe znajdejo v pasti, ko se v njej nenadoma nič zanimivega ne zgodi, napišejo stavek »In potem se je zgodilo nekaj, kar je za vedno vse spremenilo.«, nato pa naj pišejo naprej. Zgodba ne bo mogla drugega, kot da se bo odzvala na ta stavek in se spremenila v akcijo. Kratka zgodba je zanj kot nekakšen stroj, kot živi organizem, ki ima svoje lastno življenje.