Ostanki imperija v boju proti Američanom

Trinajst nikakor ni nesrečna številka, vsaj za finaliste letošnje nagrade booker ne: žirija, ki jo vodi filozof Kwame Anthony Appiah, je objavila naslove trinajstih romanov, ki so v igri za prestižno nagrado booker. Seznam bodo skrajšali na šest naslovov sredi septembra, zmagovalec bo oznanjen 16. oktobra na soareji v londonski palači Guildhall.

Najbolj prestižna britanska nagrada je v petdesetem letu, zaradi okrogle številke so se letos odločili podeliti tudi nagrado zlati booker za najboljše doslej nagrajeno delo – prejel jo je roman Angleški pacient Michaela Ondaatjeja, s katerim je avtor slavil leta 1992.

Žirija, v kateri poleg Appiaha odločajo še znani avtor kriminalk Val McDermid, kritik Leo Robson, pisateljica in feministična aktivistka Jacqueline Rose in kanadska pisateljica Leanne Shapton, je srečno trinajsterico izbrala izmed 171 predloženih predlogov, kar je bilo – tako kot pri letošnjem Delovem kresniku, ki je žiriji postregel z 172 romani – rekordno število v petih desetletjih te nagrade.

Na tako imenovanem daljšem seznamu izbranih romanov so dela, ki so jih napisali Belinda Bauer (Snap), Anna Burns (Milkman), Nick Drnaso (Sabrina), Esi Edugyan (Washington Black), Guy Gunaratne (In Our Mad And Furious City), Daisy Johnson (Everything Under), Rachel Kushner (The Mars Room), Sophie Mackintosh (The Water Cure), Michael Ondaatje (Warlight), Richard Powers (The Overstory), Robin Robertson (The Long Take), Sally Rooney (Normal People), Donal Ryan (From A Low And Quiet Sea).


 

Pozabiti Ameriko?

Poznavalci literarnih dogajanj so odločitev žirije komentirali vsak po svoje. Na tej strani Atlantika so poudarili, da je največ avtorjev Britancev in Ircev, osem od trinajstih, še drugi so komentirali naključje, da je v igri za nagrado še sveži dobitnik zlatega bookerja, Kanadčani so se lahko pohvalili, da sta na seznamu dva Kanadčana, eden od njiju celo veliki zvezdnik Ondaatje z zlatim bookerjem v roki, Irci so ugotavljali, da dobro tekmujejo z Američani, saj so v igri romani treh irskih avtorjev (Ryan, Rooney, Burns), torej prav toliko, kolikor je letos ameriških (Drnaso, Kushner, Powers).

Otoška kulturna javnost je opazila, da so se med petimi britanskimi avtorji znašli kar štirje s prvenci (Robertson, Mackintosh, Johnson, Gunaratne), nihče ni mogel spregledati, da je prvič v zgodovini nagrade na seznamu roman v stripu (Sabrina Nicka Drnasa).

Nagrada booker oziroma od leta 2002 man booker, ki je daljnega aprila 1969 nastala kot britanski odgovor na francosko prix Goncourt, ima na britanskem literarnem prizorišču poseben, privilegiran položaj, javnost ob napovedih morebitnih dobitnikov tako rekoč otrpne: petdeset tisoč funtov (malo manj kot šestdeset tisoč evrov) vredna nagrada za najboljši roman leta, ki ga je v angleščini napisal državljan Združenega kraljestva, Britanske skupnosti narodov (Commonwealth), Irske, Pakistana ali Južne Afrike, ima pomen, ki ga je komaj mogoče opisati, zmaga pa zmagovalcu poleg časti in globalne prepoznavnosti prinese visoke naklade tudi v neangleškem prostoru. Prodaja knjige lanskega zmagovalca Georgea Saundersa se je v tednu po oznanitvi dvignila za 1227 odstotkov, založba Bloomsbury je sedemdeset odstotkov doslej prodane naklade prodala po podelitvi nagrade.
 

In zakaj ne bi imeli svoje?

Letos so se za nagrado prvič upravičeni boriti tudi irski avtorji oziroma romani, izdani na Irskem, a to ni zmotilo nikogar, razlaga, da sta oba knjižna trga močno povezana, je zadostovala vsem, vse več pa je glasov, da bi bilo treba premisliti o tem, ali ima smisel v igro pripuščati ameriške založbe oziroma avtorje. Odločitev o spremembi pravil so sprejeli leta 2014 in od takrat britanski avtor ni več prejel nagrade, prejeli so jo Avstralec Richard Flanagan, Jamajčan Marlon James, predlani in lani pa Američana Paul Beatty in George Saunders.

Ko sta se letos o tej vroči zadevi javno pogovarjala avstralski pisatelj Peter Carey, dobitnik bookerja leta 1988, in Julian Barnes, zmagovalec leta 2011, je Carey navrgel: »Mislim, da je nagrada od nekdaj imela poseben značaj, pri tem ne bi hotel poudarjati izključenost Američanov, ampak to, da ima vendar opraviti s tistim, kar je še zmeraj Britanska skupnost narodov, Commonwealth, ostanki imperija torej, ki pa so še zmeraj nekako kulturno povezani. Prepričan sem, da se žirije ameriških nagrad niti malo ne zmenijo za romane avstralskih, novozelandskih ali kanadskih pisateljev, angleška nagrada pa je, ker so kulturne povezave, ki nekaj pomenijo, še zmeraj živa.«
 

Skrivnost neodposlanega pisma

Zadeve se premikajo oziroma rahlo vrejo. Letos je v javnost pricurljalo pismo, podpisalo ga je trideset britanskih založnikov, ki financerja nagrade, investicijsko družbo Man Group, svarijo, da s sedanjimi pravili nagrade booker tvega »homogenizirano literarno prihodnost«. Pismo oziroma osnutek pisma, ki najprej ni bilo namenjeno očem javnosti, pa tudi ne poslano upraviteljem nagrade booker, razlaga, da se lahko nagrada, ki je bila nekoč čudovit mehanizem za opozarjanje svetovne javnosti na avtorje v angleškem jeziku, spremeni in jo začnejo bralci ignorirati.

Susan Hill, ki je bila članica bookerjeve žirije dvakrat, enkrat pa je bila njena knjiga med finalisti, je zapisala: »Nisem prepričana, da obstajajo razlogi za takšno odločitev. Le zakaj ne bi mogli imeti nagrade zase?« V pismu založnike skrbi, da se bo dokončno sfižila raznovrstnost, ki jo prinašajo izbrani romani. To dokazujejo s preprostim pogledom na izbore finalistov: pred petimi leti so bili v igri za nagrado avtorji iz Velike Britanije, Irske, Nove Zelandije, Zimbabveja in Američana, eden kanadskega drugi britanskega rodu, lani pa med šestimi finalisti trije Američani.
 

Išiguro: Svet se je spremenil

Vsi se ne strinjajo s takšnimi pogledi in svarili, dobitnik Nobelove nagrade za književnost Kazuo Išiguro, dobitnik bookerja leta 1989, je debatam na rob dodal svoje mnenje: »Svet se je spremenil in ni več smiselno literarni svet deliti na takšen način.« Nekdanji član žirije Alastair Niven meni podobno: »Nisem prepričan, da bi morali pisatelji v naši deželi imeti kakršen koli vzrok za paranoičnost pred konkurenco iz Združenih držav. Izziv bi morali sprejeti.

Če ameriške nagrade ne vključujejo britanskega pisanja, toliko slabše zanje. Gre le za nov primer mentalitete Najprej Amerika. Verjetno nočemo spodbujati mentalitete Najprej Britanija.« Londonski Guardian je poročal, da se je družba Man Booker odzvala z izjavo, v kateri so zapisali, da so pred štirimi leti pravila spremenili, da se lahko za nagrado potegujejo pisatelji vseh nacionalnosti, ne glede na kraj bivanja, da le pišejo v angleščini in je njihov roman izšel v Veliki Britaniji: »Pravilo ni bilo spremenjeno zaradi tega, da bi posebej vključili ameriške pisatelje.«
 

Romani z močjo spreminjanja

Ko je vodja žirije Kwame Anthony Appiah javnosti predstavil seznam, ki ga kljub trinajstim avtorjem na njem še zmeraj po tradiciji imenujejo »bookerjevih ducat«, je dodal oceno literarne sezone: »Morda glede na čase, v katerih živimo, ni presenetljivo, da se je na naših knjižnih policah znašlo precej antiutopičnih del pa tudi mnogo romanov, od katerih eni navdihujejo, drugi pa tudi zamorijo.

Nekateri, ki smo jih uvrstili na daljši seznam finalistov, se zdijo primerni za tukaj in zdaj, za druge se zdi, da bi jih lahko občudovali in uživali v njih katero koli leto. Vse izbrane knjige so ujele delček sveta na robu, čeprav govorijo o različnih stvareh, o suženjstvu, ekologiji, pogrešanih osebah, urbanem nasilju, prebujajoči se ljubezni, zaporih, travmah, rasizmu.

Avtorji mnogih od teh knjig so tvegali z oblikovnim pristopom in presenetila nas je njihova moč: ti romani so spremenili način, na katerega vidimo stvari, ki jih poznamo, in nam dali misliti o tistem, česar še nismo vedeli. Vsaka od izbranih knjig je posebna in doslej smo neznansko uživali na tem potovanju, veselimo se ponovnega branja. Zdaj jih bodo skupaj z nami brali tisoči in tisoči bralcev.«