»Nekega dne sem se zbudila z idejo v enem kosu«

Katja Perat, filozofinja in diplomantka primerjalne književnosti, je pred nekaj leti prodrla s svojima pesniškima zbirkama: Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, ki sta bili kritiško toplo sprejeti, prva pa tudi nagrajena. Podobno prodoren je njen še sveži romaneskni prvenec Mazohistka, ki sva mu s publicistko, ki končuje doktorski študij v ZDA, v pogovoru namenili tudi največ besed.

 

Junakinja vašega romana Nadežda Sacher-Masoch je zelo impresivna oseba. Kako je nastala?

Veliko sem razmišljala o starševstvu kot o projektu in o tem, kako malo ima to opraviti z ljubeznijo in skrbjo oziroma kako imajo starši otroke tudi zato, da si govorijo neke zgodbe. Skozi to sem prišla do slogana: »Našel sem si volčjega otroka in ga bom vzgajal,« kot v mojem romanu napravi Sacher-Masoch, ko posvoji Nadeždo. Intimno me preganjajo vprašanja, kako je biti hči v družini, kako je odraščati kot ženska, kako je biti žena, kako deluje sekundarna družina pri ženski, še posebno glede na primarno. To so stvari, s katerimi se ukvarjam. Nadežda je pred mene prišla v enem kosu, skozi ta glas, skozi jezik, ki je moj, a hkrati tudi ni – je prilagojen drugim jezikovnim okvirom.

Razpolagala sem z množico zgodovinskih dejstev, imela torej že izdelan repertoar virov, premislekov in uvidov. Tu so bili glavni viri: biografija Sacher-Masocha, Sigmund Freud in Josef Breuer. Mislim, da sem iz zgodb teh žensk in tega, kaj se je de facto dogajalo ob prelomu 19. in 20. stoletja, dobila kar lepo mrežo dogodkov, ki so v moji knjigi postali točke, med katerimi se je gibal Nadeždin glas.
 

Freud je tudi eden ključnih likov vašem romanu, Nadežda pa zna biti do njega tudi kritična. Pri tem lepo pokažete, da je psihoanalitik instanca, ki ne moralizira, ki ne sodi, tudi če ga pacientka užali. V tem je morda zaznati osvobajajočo razsežnost psihoanalize?

Najraje berem Freudove Študije o histeriji. To je vrhunska zabava, ob tem pa se mi zdi, da je Freud zvest temu, da predstavi odpore histeričark – odziva se nanje. Zna se zamisliti nad sabo. V tem odnosu, ki je neenakovreden, vendarle obstaja človeška recipročnost. Pacientka ima relativno veliko pravic. Freud in Breuer oba pišeta, kako so ženskam onemogočili normalno življenje, zato ker so bile obremenjene s čustvenim in družinskim, domačim, gospodinjskim delom; ker so služile bolnim in umirajočim očetom ali takisto načetim bratom oziroma samo zoprnim možem. Nihče jih ni poslušal. Marsikatera od teh žensk je v psihoanalizi prvič dobila priložnost, da nekaj pove in jo nekdo tudi sliši.
 

Kako gledate na feminizem in razredni boj. Vaša junakinja je sicer dobro situairana, a obenem izrinjena iz družbenega življenja.
 

Obstaja več bojev, ki potekajo hkrati. Že Wanda Sacher-Masoch, Sacher-Masochova prva žena, ki se je poskušala emancipirati, kar je sicer v njenem primeru klavrno propadlo, kaže na problem. Noben ni hotel objavljati njenih knjig, ker naj bi v njih žalila pomembnega človeka. Mislim, da sovpada več različnih vrst ponižanosti. Ključno je, kdo razpolaga z denarjem v svetu, kjer ženska (tudi premožna) ni zares gospodarica svojega premoženja. Obstaja tragedija žensk, ki si lahko privošči psihoanalizo, in tragedija žensk, ki ne bo niti slišala, da so psihoanalizo izumili.
 

Knjiga deluje, kot da je napisana na mah, kot enovit miselni tok. Predstavljam si, da nastajala ni tako na dušek?

Ja in ne. Nekega dne sem se zbudila z idejo v enem kosu, za katero pa nisem imela pojma, kako jo realizirati. Lotila sem se je zelo arhitekturno, napisala sem pasuse in to spletala v kitke, potem vse to potlačila. Nekega dne sem se zbudila nemirna. Takrat sem napisala prvo poglavje, za katerega tedaj še nisem vedela, da bo prvo. Potem sem napisala poglavje iz sredine in konec. To so bile tri točke. Nato sem v enem kosu napisala vse od sredine do konca in potem še od začetka do sredine.


 

V romanu ima glavna junakinja zelo strog pogled na svet. Ne mara sprenevedanja, je brutalno iskrena. V romanopisju me zmoti, kadar pisatelj ne premore podobne strogosti do lastnega pisanja, česar v Mazohistki, kot rečeno, ne manjka.

Vprašanje iskrenosti, resnicoljubnosti, resnice je vedno potopljeno v vprašanje, kako pišemo in kako beremo. Zdi se mi, da me vse bolj moti, da vprašanje iskrenosti in načina, kako smo iskreni, pade pod pritisk ideal jaza. Gre za držo, kjer samega sebe vidiš kot iskrenega, ostali pa se dozdevno samo lažejo. V tem vidim veliko okrutnost. Ključno se mi zdi, da znaš sebi in drugim odpustiti, če nisi sposoben biti iskren. Tudi v tem je lepota razumevanja. Če seveda veš, da ljudje ne lažejo z namenom zavajanja. Hkrati se mi zdi pomembno, da se za druge kot človek in avtor trudiš povedati stvari, kot jih vidiš, in ne kot narekujejo družbeni pritiski. Verjamem v izumljanje varnega prostora, znotraj katerega lahko govoriš kot ti ne kot tvoj ideal jaza. To je tisto, kar imam rada tako med ljudmi kot v literaturi in v psihoanalizi. To je zelo težko, ker so družbeni pritiski na ljudi tako veliki, zato ti tako pogosto izumljajo slepilne manevre.

Roman je posvečen družbenim pritiskom predvsem na ženske, skratka temu, kako ljudje ne le ne počnejo stvari, za katerimi stojijo, ampak še iznajdejo cele diskurze, da bi to upravičili pred sabo in pred drugimi. Takoj, ko bi se zazrli v resnico svojega ravnanja, bi dojeli, da je njihovo življenje napolnjeno z rečmi, ki jih sploh ne zadevajo in jih nikoli niso želeli. Zame, ki sem pisala roman, in zame kot človeka je bila pomembna – kot bi rekel Lacan – zvestoba želji. Tudi če boš propadel v tem, ko boš hodil za svojo željo, bo propad slajši, kot če boš propadel, ko poskušaš ustreči pričakovanjem nekoga drugega. Propadel boš v vsakem primeru – to je danost.
 

Vaša zgodba je razpeta med nekatere ključne dogodke v življenju junakinje, obenem je to zgodba njenega čustvenega univerzuma. In prav na tej ravni sem v vašem pisanju zaznala pesniško senzibilnost.

Ne vem, ali bi to pripisala poeziji, morda bolj filozofiji, kolikor pri njima ne gre za sorodna diskurza. Umetnost poimenovanja, umetnost izumljanja pojmov, s katero najbolj zaobjameš tisto, za kar ti res gre, se mi zdi pomembnejša od pritiska fabulativnosti. V tem smislu je za potek zgodbe pomemben ritem. Veliko berem kriminalke, a me pri tem ne zanima fabula. Vedno najprej pogledam, kako se roman konča, zato da se neham obremenjevati s tem in potem spremljam samo še ritem, ritem pripovedovanja in ritem stavkov. Zato morda deluje Mazohistka kot homogena knjiga, ker ves čas valuje kot misli.


 

Kaj imate radi v literaturi, kaj berete. Glede na vašo upodobitev Rilkeja v romanu, on ni ravno vaša prva izbira …

Zame so njegove Devinske elegije mojstrovina duha. Njegovo delo Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja sem prebrala, ker sem hotela v svoji knjigi uporabiti Rilkeja in Divin, ker je Mazohistka tudi roman o socialnih omrežjih pred socialnimi omrežji, o tem, kako delujejo skupnosti, klike. Vodil me je premislek, kako je svet majhen, kako ljudje v resnici vselej poznajo druge ljudi in kako se temu pravzaprav ni mogoče izogniti. Velikokrat si mislimo, da je tako le v Ljubljani. A zdaj ko živim na drugem koncu sveta, vidim, da je tako povsod. Priznam, da sta modernizacija, hitrejše gibanje prispevala k sami strukturi ustvarjanja kulturnih, finančnih elit, a vselej operiramo s končnim številom znanstev, po drugi strani pa ostajajo ljudje, s katerimi se nihče ne ukvarja.
Rilke kot pesnik mi je ljub, ko sem prebrala njegovega Malteja in njegova dopisovanja, me je vse minilo. Prizadelo in ujezilo me je. Ne moti me, da je knjiga pesniška, ampak da se loteva projekta samorazumevanja skozi avtobiografijo in je pri tem tako potvorjena, ker vztraja pri neki predstavi o sebi, ki jo ščiti bolj kot karkoli drugega.

Kaj radi berete?

Adama Phillipsa. Pred nekaj meseci sem brala njegovo Monogamy, to je serija zelo kratih razmislekov na temo zvez. Po mojem knjiga ustreza temu, za kar bi se moral prizadevati vsak avtor. Vse je tako točno zapisano. Zdaj berem njegovo biografijo zgodnjega Freuda, ki je na isti način točna, veliko razmišlja o rojstvu psihoanalize iz duha manjšinskih skupnosti ali pa znotraj imperialne migracije zgodnje moderne. Njegov jezik je neskončno lep in on kot avtor je poln razumevanja tega, kako sovpadeta javno in zasebno. Adam Phillips je čisto sveža ljubezen.
 

Kaj pa stare literarne ljubezni?

Imam nabor knjig, ki jih imam zelo rada na nepreklicen način, kot imaš rad stare prijatelje. Ne glede na to, kaj se zgodi, bom imela občutek, da so svetinje v mojem srcu. Takšna knjiga je na primer Mačje pokopališče Stephena Kinga. Zanima me družina kot oblika biti v svetu. Mačje pokopališče je meditacija na grozo družinske ljubezni ali na gorje, ki ga povzročajo poskusi zaščite družine.