Najbolj pomembno je, s katero nogo zjutraj vstaneš

Prekmurski glasbeni globalist Vlado Kreslin je v slovenski zavesti ne le kulturno priključil Prekmurje k Sloveniji, temveč je tudi Slovenijo priključil k svetu. Njegove pesmi gradijo mostove čez reke in predore skozi hribe. Redno izdaja albume, pogosto nastopa tako na velikih kot manjših odrih z različnimi zasedbami, občasno pa zapiše svoje ustvarjanje tudi v knjigi. Tokratno je naslovil Zakartana ura.

Zgodba o uri iz naslova nove zbirke besedil in pesmi je prav romantična. »Zadnja leta mi uspeva iz očeta izbezati prav neverjetne zgodbe,« pravi Kreslin. »Tako mi je šele pred kratkim povedal, od kod izvira žepna ura, ki jo nosi na koncertih. Enkrat konec osemdesetih let mu je beltinski urar Ivan Marič pokazal uro, ki da jo je očetov oče, torej moj ded, zakartal v lastni gostilni Central neko zakajeno noč, potem ko jo je kot madžarski oficir prinesel s soške fronte. Človek, ki jo je prikartal, jo je zastavil pri urarju in tam je čakala več kot šestdeset let, dokler je oče ni odkupil za precejšen kup dinarjev. Morda je celo tiktakala, ker je bilo v tisti delavnici prijetno kot v panju. Tiktakalo je na desetine, če ne stotine ur, Maričov Vanek pa je zadovoljno predel z njimi s tisto okroglo lečo v desnem očesu.«
 

Potopis zadnjih let

Za izdajo je naredil izbor pesmi, ki so, kot pravi, nekakšen potopis njegovih zadnjih desetih let. Med njimi je nekaj znanih, nekaj novih ter nekaj takih, »ki ne iščejo glasbe in ne bodo uglasbljene«.
Za bralce bo gotovo zanimivo tudi prebiranje zgodb, v katerih razkriva, v kakšnih okoliščinah ali zakaj so nastale nekatere pesmi, kar tem da novo dimenzijo razumevanja. Avtor z nasmehom pojasni, da »nas čedalje bolj zanima 'backstage', zaodrje, in tamkajšnje dogajanje. Odra smo se že naveličali, zanima nas, kaj je zadaj.«
Pri nekaterih pesmih je zapisal tudi kraj, kjer so nastale. Je kraj, kjer nastane pesem, pomemben? »Ne vem, verjetno je. Pomembno je pravzaprav vse, predvsem pa, s katero nogo zjutraj vstaneš. Včasih pomaga, da je kraj tih, drugič, da je bolj glasen, kdo bi vedel,« odgovarja Kreslin.
Za prav posebno dimenzijo knjige pa je poskrbel s kopijami listkov, na katere je zapisovali svoje misli, ki so nato končale v pesmih. Zanimalo nas je, ali njegova besedila še vedno nastajajo tako, da jih na roko napiše na papir. »Glasbenikom so nam pogosto najljubši demo posnetki. Ko je skladba še v povojih, ko samo mi slišimo vse tisto, kar še pride, hkrati pa je še anonimna in nedolžna. Podobno je pri teh napol zmečkanih listih, na katere si zapisuješ prve zamisli in jih lahko tudi vržeš v koš,« pravi.
V knjigi je zapisal tudi, da bog ve, kaj bi se zgodilo »z Beltinško bando in njeno muziko, če se ne bi tistega deževnega večera 1990 v preddverju Križank na našem drugem ljubljanskem nastopu znašli Aleš (Debeljak) in naključna skupina japonskih turistov. Neobremenjeni so se navduševali nad starimi gospodi in njihovimi goslimi in cimbalami, na katere je kapljalo. Aleš je naslednjega jutra napisal navdihujočo recenzijo, ki sem jo objavil na prvem albumu Beltinške bande – Spominčice. Še zdaj sem ponosen nanjo.« Zato je pesem Strune sem zamenjal zate posvetil Alešu Debeljaku. S pokojnim pesnikom in njegovo družino so bili družinski prijatelji in so skupaj »odraščali« s svojimi otroki, ki so podobne starosti. »Aleš je bil zame eden od dragocenih 'referenčnih' ljudi. Z njimi izmenjuješ mnenja, zaradi njih lažje koplješ in iščeš. Pošiljaš jim svoja dela, končana ali včasih še nedokončana. Tudi zato ga zelo pogrešam,« otožno pojasni.

Politični in socialni podton

Številne Kreslinove pesmi imajo politični in socialni podton, bolj redko pa se je v njih neposredno opredeljeval. Zato se v tej zbirki zdi zanimiva pesem Volivec, ki jo je pospremil besedami: »Pred 45 leti sem hodil po sodiščih zaradi vicev, ki smo jih ob beltinških šankih govorili o Titu in o sistemu. Pa vendar je danes težje, danes imamo demokratične volitve.«
Za nas pa je dodatno pojasnil, da ga »pri volitvah bolj kot to, da ne volijo tako kot jaz, razočara to, da mnogi volijo proti sebi, proti svojim interesom. Iz različnih razlogov, seveda. Pesem govori o tem.«
Jani Virk v spremni besedi Kreslina kot pesnika primerja z Bobom Dylanom in Leonardom Cohenom. Dodali bi, da lahko njegove zgodbe primerjamo tudi z zgodbami Nicka Cava in Johnnyja Casha. »Zgodbe, ki jih črpam iz resničnega življenja, so seveda najboljše. Samo srečo moraš imeti, da dovolj dolgo živiš, in kar same priplavajo dol po reki,« zagonetno pojasni prekmurski bard.


 

Pripovedi o človeškem minevanju

Naj dodamo še nekaj Virkovih misli iz spremne besede: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončni molk. Njegove pesmi v Zakartani uri jemljejo iz različnih tematskih bazenov, ne zapirajo se pred trdo stvarnostjo v slonokoščeni stolp poezije. Nekatere pesmi v zbirki so angažirane in kažejo na nezadostnost sveta, na letargičnost in topost potrošniške družbe, druge so hipni uvidi sredi anekdotičnih pripetljajev z rokerskih ali družinskih potovanj, iz katerih poganja pesemska zgodba. Nekatere pesmi so veseljaško ljudske in optimistične ali besedam pustijo zveneti v prekmurskem narečju, druge se nostalgično zazirajo v ljubezenske svetove in o njih pripovedujejo s čisto, lirično noto, ali pa s toplimi, melanholičnimi toni pripovedujejo o človeškem minevanju ...«
Kreslinov prispevek k našemu boljšemu počutju prihaja iz njegovega raziskovanja vsakdanjika, kjer se v drobcih dogajajo velike zgodbe. Ni velikih ljudi, so le velike zgodbe, ki se dogajajo slehernikom. In Kreslin te zgodbe vešče zapiše in ovekoveči tako z melodijo kot brez nje. Je pa treba priznati, da v glasbo odete zgodbe laže kljubujejo pozabi.