Ciril Gale - Muster bi bil v Ameriki enako pomemben kot Disney

Ciril Gale, novinar, magister politologije, avtor animiranih filmov, stripovski scenarist, avtor prve slovenske in jugoslovanske teoretične knjige o stripu in predsed­nik kulturnega društva Klub devete umetnosti, je pred kratkim izdal knjigo Strip: zapiski­ o deveti umetnosti, posvečeno teoriji stripa.

Skromen nabor strokovne literature o stripu v slovenščini se je ­povečal še za eno delo. Njegov avtor Ciril Gale, nekdanji novinar Dela, je dejal, da v njem ponuja splošne informacije o slovenskem stripu. »Rad bi ozavestil ljudi, da strip ni le pogrošno čtivo, temveč lahko prinaša tudi globlja umet­niška sporočila. Treba je priznati, da se je skozi desetletja odnos do stripa spremenil, saj je v precejšnji meri postal priznana umetnost, tako po vsebinski kot likovni ­plati.«

Poleg tega, da je bil aktiven pri pisanju scenarijev za stripe, ga je pritegnila teoretična plat stripa, ne nazadnje je leta 1975 diplomiral na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo z nalogo Zabavna periodika – strip. V sedemdesetih letih je bil strip izred­no priljubljen. »Srečevali smo se ljubitelji tovrstne literature, tisti nekoliko starejši, ne osnovnošolci, ki so bili in so verjetno še danes najbolj množični bralci stripov. Takrat so v javnosti odprli vprašanje, ali je strip umetnost. Tako smo že v sedemdesetih ustanovili društvo Klub devete umetnosti, ki še vedno deluje. Avtor pojma deveta umetnost je hrvaški teoretik in poznavalec filma in stripa Ranko Munitić. Leta 1974 je uredil posebno številko literarne revije Kultura v Beogradu z naslovom Strip – deveta umetnost?. »V tem obdobju so le redki pisali pozitivno o stripu,« je povedal Gale.


Razlog, da imamo tako malo teoretičnih del o stripu, je poudaril Gale, je v tem, da je strip še vedno precej obroben medij. Naklade so nizke, je pa res, da so zdaj na voljo v vsaki knjižnici in knjigarni, kar priča o napredku in njegovi širši sprejemljivosti. »Prvo stripovsko revijo Zvitorepec v slovenščini smo dobili šele leta 1965, ko sem bil star dvajset let. Tako so ljubitelji stripa prej prebirali stripe v srbščini in hrvaščini, kar je bilo takrat normalno, saj smo te jezike v Sloveniji dobro obvladali. Ker sem dobival stripe tudi iz Italije, sam bil zelo motiviran in sem se nekoliko priučil tudi italijanščine. (Smeh.)«
 

Zahodna dekadenca

Za osrednjo figuro slovenskega stripa velja Miki Muster. »On je bil res pravi mojster, ki je vsebinsko in risarsko močno izstopal. Če bi živel v Združenih državah Amerike, bi bil enako pomemben kot Disney. Nekaj časa je bil edini, vendar je treba opozoriti, da se naše pojmovanje stripa razlikuje od ­siceršnjega. Pri nas ločujemo slikanice in strip, čeprav je to identičen umet­niški pristop. V bistvu so ­bili številni prvi stripi tako zasnovani, da so pod sličicami imeli zgodbo. Po Verbinčevi definiciji stripa je to 'zgodba v slikah, v katerih ali pod katerimi je besedilo',« je pojasnil Gale.

Socializem je bil v zgodnjih povojnih letih alergičen na vse, kar naj bi predstavljalo zahodno dekadenco. Strip je bil visoko na tem seznamu, poleg glasbe in filmov, seveda. Gale je prepričan, da je oblast potrebovala grešnega kozla, zato so takrat napadli strip in Mustra osebno ter mu celo prepovedali objavljati stripe.

Knjiga Strip: zapiski o deveti umetnosti v 27 poglavjih obravnava ključne dogodke v zgodovini slovenskega stripa. Posebne pozornosti sta deležna Miki Muster in Zoran Smiljanić, erotika in pornografija v stripu ter neverjeten uspeh stripov o partizanih. Seveda ne gre brez posebnega poglavja o fenomenu Alana Forda v hrvaš­kem prevodu Nenada Brixyja. Še posebej zanimiva je zgodba, kako je veliki slovenski (slovanski) ep Pod svobodnim soncem postal tudi strip.