Vlado Kreslin: Čunte, džabuke, nov album in koncerti

Leto je naokoli in Vlado Kreslin je spet pripravil tri koncerte v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 8., 9. in 10. decembra. Poleg svojih večnih pesmi bo predstavil tudi nekaj skladb z novega albuma Kaj naj ti prinesem, draga. Spremljali ga bodo Mali bogovi, Beltinška banda in Slovenski nacionalni mladinski orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh. Pogovarjali smo se o prevodu njegove spletne strani v prekmurščino in novem albumu.

Pred kratkim ste dali prevesti svojo spletno stran v prekmurščino. Je to bila vaša velika želja?

Tu vas moram popraviti. Nisem je dal prevesti, temveč sem jo prevedel kar sam. (Smeh.) Užival sem v tem, da sem spet zaplaval v svojem jeziku. Nekje sem prebral izjavo Iztoka Mlakarja, da si le v svojem jeziku, v svojem narečju ti ti. Ko uporabljaš visoko slovenščino, si že nadeneš masko.
 

O, to ste pa prebrali v mojem intervjuju z njim ob izidu albuma Porkaeva!. Materinščina je namreč jezik, ki se ga naučiš od matere. Slovenščina pa je prvi tuji jezik, ki se ga naučiš.

Seveda, se strinjam. Slovenščine se namreč naučimo v šoli.


 

Ko sem bil še potencialni prekmurski zet, sem ob prvih obiskih v Prekmurju imel občutek, da potrebujem podnapise. Zame je to bil neki poseben jezikovni svet. Kot recimo: Buš džabuko džo.

Buš džabuko džo je odlična. Imam še eno čudovito.
Sedimo z družino pri kosilu in vpraša najmlajša hči Ajdina: 'Oča, kaj je to čunta?' Pa odvrne malo starejša hči Čarna: 'Ajdina, čunta je tako kot kost, samo da je čunta.' (Smeh.)
 

Ko sem bil pred leti v Urugvaju pri Prekmurcih, njihovi predniki so zapustili Prekmurje tik pred prvo svetovno vojno, so le še redki govorili arhaično prekmurščino,­ vsi pa so izvrstno in strastno peli v prekmurščini.

O, tudi jaz sem že bil pri njih.
Največ jezika ostane v pesmih. Če primerjam s sabo. Če me kdo prosi, naj povem besedilo kakšne svoje pesmi, se ga ne spomnim. Če pa jo zapojem, se spomnim brez težav.
 

Prekmurci ste očitno povsod. Veste, koga je najprej srečal Neil Armstrong, ko je stopil na Luno?

Odrančana, ki je tam kašo odaval. (Smeh.)
 

Seveda, odgovor je pravilen. Pred kratkim ste izdali nov studijski album. Tokrat slišimo nekoliko drugačno različico pesmi Reka. Najbrž ni dvoma, katera reka je to.

Ni dvoma. Na prejšnjem albumu je Reka v orkestralni izvedbi, hotel sem jo imeti še v bolj kitarski različici, saj sem človek kitare. Je pa reka tudi sinonim za življenje, za življenjsko resnico. Mura je pač Mura.


 

Zanimiva pesem je tudi S tabo je izi, ki je na albumu v hrvaščini in knofplerjanski country rock maniri.

To kitaro je odigral Branko Bogunović - Pif, ki sem ga z občudovanjem gledal in poslušal, ko je prišel v Ljubljano leta 1972. Tako sem gledal tudi Mira Tomassinija. To so bili resni glasbeniki. Bogunović je bil najprej član zasedbe Obećanje proljeća, kasneje pa v skupini Drugi način, Plava trava zaborava in še kje. Takrat sta bila dva glavna kitarista v Jugoslaviji: Vedran Božić in on.
Občasno nastopam s hrvaško zasedbo Zapadni kolodvor, v kateri igra tudi Pif in se tudi precej družimo. Dejal je, da mu je všeč ta pesem in da bi rad naredil priredbo. Tako je hrvaška pisateljica Marina Vujčić, ki je moja prijateljica, pesem prevedla. Bil sem navdušen, kajti takšne kitare še nisem imel na nobenem albumu. Tu te pa kar dvigne.
 

Trmasto optimistično pesem Vse se da ste morali napisati, mar ne?

Seveda. To je normalna človeška reakcija na nemoč, ki jo izražamo, ko sedimo na kavču z daljincem v roki ali za šankom in govorimo, da se nič ne da narediti, da so vsi isti, da ne bom šel na volitve, da je vse brez veze. To je neka pasivizacija, s katero se sami še bolj potunkamo, zabijemo v tla.
 

Verjetno tudi atomizacija družbe.

Seveda. Mnogi mi razlagajo, da ne gledajo informativnih oddaj, ne berejo časopisov, kar se mi zdi nevarno. Družba vse bolj razpada, razpadajo vezi med ljudmi.


 

Kaj ti koristi tisoč prijateljev na facebooku, če med njimi ni niti dveh, ki bi ju lahko poklical ob treh zjutraj.

Ravno to sem razlagal svoji deci na primeru glasbenikov. Mogoče od koga glasba res ni kaj posebnega, vendar bo ta človek, tudi če dela slabo glasbo, ob treh zjutraj, ko se ti avto pokvari, prišel in ti pomagal. Nekdo, ki ga obožuješ, ti pa ne bo. To vem zelo dobro in konkretno. Tako je to.
 

Krasno družinsko zgodbo ima pesem Tista zakartana ura oziroma ura Omega Grand Prix Paris 1900.

Zgodbo o dedkovi uri mi je oče mimogrede povedal šele pred nekaj leti. Kar klicala je po tem, da bi prišla v pesem. To zgodbo sem na koncertih včasih povedal v krajih blizu soške fronte. Rekel sem si, da moram to pesem narediti s tamkajšnjimi ljudmi. Zato sem povabil k sodelovanju dirigenta iz Vidma Valterja Sivilottija, s katerim občasno narediva kaj skupaj. Pel je Moški pevski zbor Srečko Kosovel, igral pa Simfonični orkester RTV Slovenija. Pesem zveni res ­grandiozno.
 

Na albumu je zanimiv nabor sodelavcev. Kar nekaj pesmi sta posnela z Galom Gjurinom v njegovem studiu Had. Očitno imata močno ustvarjalno vez.

Res jo imava. Pri Beltinški bandi je bilo tako. Ko smo sedeli v studiu, je Janči špilal na violino. Hoteli smo mu povedati … nekdo je rekel legato in še neke izraze. On je bil pa kmečki godec in mu je to bilo treba prevesti. Miška Baranja, ki je obvladal oba jezika, je dejal: 'Janči, tak zašpilajte, kak če bi voda plavala.' In odigral je genialen legato.
Tako se midva z Galom razumeva, ni se nama treba pogovarjati. Izobraževal se je ob glasbi iz očetove diskoteke, ki je bolj moja generacija, tako da govoriva zelo podoben glasbeni jezik. To je talentiran glasbenik, ki mu v rokah zaigra vse, kar prime. In to zelo okusno.


 

Prav hecen duet imate z Davidom­ Kovšco - Budo v pesmi Moje življenje je to.

Z Budo sva se spajdašila pred nekaj leti in sem bil nekajkrat pri njem v Vipavski dolini, ki je čedalje lepša. On je čudovit tip, pa tudi skupina Elvis Jackson mi je všeč. Bil sem pri njem v kleti, kjer ima mali studio in fine buteljke. To pesem sva lani v angleščini posnela zanj iz zafrkancije. Zdelo se mi je škoda, da ne bi bila še v slovenščini. Potrudil sem se in napisal besedilo v slovenščini, nato sva to optimistično pesem dala na album.
 

Tokrat boste na decembrskih koncertih gostili kar celoten orkester.

Zaigral bo osem pesmi. To je projekt, ki ga je zasnovala dirigentka Živa Ploj Peršuh in sem se mu pridružil še jaz. Prvi skupni nastop smo imeli poleti na mojem koncertu v ljubljanskih Križankah. Ko sem videl, da ta mladina iz vse Slovenije igra s tolikšnim žarom, sem vedel, da bomo še sodelovali.