Svoboda brez dvomov

Fiona Apple je veteranka na glasbeni sceni, a si za svoje ustvarjanje rada vzame čas. Prvi album Tidal je izdala pri sedemnajstih, leta 1996, potem pa vsako naslednjo ploščo pripravljala pet let. Od njene zadnje izdane plošče je minilo osem let in premor ji je očitno koristil, saj je aprila, sredi pandemije, udarila s petim studijskim albumom Fetch the Bolt Cutters, ki je navdušil kritike in poslušalce.



Njen odločni, uporniški, nekoliko raskavi in skrivnostni glas, ki ga včasih zmoti (ali dopolni) pasji lajež, poje o ljubezni, o pravici do izražanja in svojega prav, za kar se ni treba opravičevati. Spremlja ga razglašeni pianino in ritmična, perkusivna, z različnimi zvočili izražena podlaga – eno od zvočil so tudi kosti njene poginule pitbulke Janet, zaradi katere je pred leti odpovedala ameriško turnejo, da bi bila ob njej, ko je umirala.

Album ni slišati studijsko, prej zelo organsko, eksperimentalno, kot bi bili priča nizanju glasbenih idej v njeni dnevni sobi. Čeprav je trinajst skladb nastajalo več let, v času izida med zapovedano samoizolacijo ne bi mogel biti bolj zeitgeistovski. Slišati je namreč kot pobeg na prostost, klic po svobodi, krik biti slišana, uslišana in ne utišana, zaprta, odrinjena.



»Osvoboditi sem se morala vsega, kar so mi ljudje govorili od malih nog, da je to, kar počnem, smešno, neumno, da mi ne bo uspelo ... Dolgo sem jim verjela in ponotranjila dvom vase, kar me je pognalo v osamo,« je povedala za NPR v enem od redkih intervjujev – neznansko jo je namreč strah javnih pogovorov, ker je (še vedno) prepričana, da bo, čim bo odprla usta, vse takoj uničila. Njen zadnji album dokazuje ravno nasprotno.