Glas kot vroč poletni dan

Pevka, ki že devet let živi v Berlinu, je tik pred koncem leta izdala skrivnostno vznemirljiv prvenec Confrontation. Virus je njen nastop na lanskem Jazz festivalu Ljubljana pregnal na splet. Tudi tokrat ji bomo v duetu s pianistom Povlom Widestrandom prisluhnili prek spleta. Morda pa bomo vendarle njeno novo glasbo poslušali že to poletje, na katerem od koncertov v živo.

Po študiju klasičnega klavirja na ljubljanski akademiji za glasbo in specializaciji jazz vokala na konservatoriju v Celovcu jo je pot za znanjem peljala v nemško prestolnico, kjer je na Jazz institutu Berlin leta 2017 diplomirala pod mentorstvom ameriške pevke Judy ­Niemack.

»Študij sem izkoristila za to, da sem se še bolj poglobila v teorijo glasbe, utrdila osnove, medtem pa sem bila odprta za vse glasbene zvrsti in sledila, kaj se dogaja na svetovni glasbeni sceni,« je povedala Mirna Bogdanović, ko smo jo poklicali v Berlin. Tudi na lokalni, berlinski sceni, se je takoj počutila domače. »Glasbena scena v Berlinu je dovolj velika, da se lahko z glasbo preživiš in ti ni treba iskati dodatne zaposlitve. Mesto ponuja veliko priložnosti. Med študijem se je moja mreža poznanstev razširila, spoznala sem veliko glasbenikov, lastnikov klubov in tudi oni so izvedeli zame … teh povezav nisem hotela zavreči in se po študiju spet preseliti drugam, kjer bi morala začeti znova.« Zato je ostala.



Pred časom je sprejela delo programske vodje v malem jazz baru Donau 115, kjer nastopajo »najboljši straight ahead post bop jazzerji, eksperimentalni z Zappo navdihnjeni atonalni intelektualni čudaki, občasno pa tudi hrupni, razigrani akustični pop izvajalci,« če citiramo članek iz Guardiana, kjer so Donau 115 uvrstili med deseterico najboljših jazz klubov v Evropi.
Ko je končala institucionalno izobrazbo, se ji je vedno bolj zdelo, da se je pravil naučila, da bi jih enkrat lahko kršila. Med pogovorom je priznala, da h glasbi pristopa intuitivno. »Nikoli me ni zanimal nekdo, ki zveni kot nekdo drug ali igra glasbo, ki je že tisočkrat prežvečena. Navdihujejo me izvirni harmonski pristopi, nenavadne strukture, zanimivi aranžmaji, ki so lahko mešanica žanrov. Zanima me nov zvok,« je povedala.


 

Enkrat premalo, drugič preveč

A velikokrat se ji je med poslušanjem instrumentalne glasbe zdelo, da nekaj manjka – glas. Ko je prisluhnila vokalni glasbi, je nasprotno začutila, da je glasu preveč in da se ene in iste barve hitro naveliča. »Včasih se mi zdi, da glasba, če je vokala preveč, ni dovolj barvita, ne diha dovolj. Ne zdi se mi nujno, da mora biti glas v vokalni glasbi vedno v ospredju, nekaj, kar drugi inštrumenti samo spremljajo, ampak ga vidim kot del celotne zvočne podobe,« je netipično za pevko razmišljala Mirna Bogdanović in med pogovorom o zanimivih alternativnih vokalnih pristopih omenila portugalsko pevko Saro Serpa ter brazilsko glasbenico Tatiano Pará.



Tako jo je raziskovanje vloge vokala v zasedbi pripeljalo do projekta, za katerega je prejela štipendijo Univerze za umetnost v Berlinu. Album Confrontations je plod te raziskave. »Pri ustvarjanju glasbe sem iskala poti, kjer bi imeli vsi dovolj prostora, zato tudi spremljevalni vokali niso potisnjeni v ozadje, ampak so enakovredni mojemu vokalu in drugim inštrumentom.« Tako razmišljanje jo je verjetno spodbudilo, da kot pevka ni študirala samo z vokalisti, ampak predvsem z znanimi inštrumentalisti, kot so kitarist Kurt Rosenwinkel, basist Greg Cohen, pianista Danilo Pérez in Danny Grissett ter bobnar John Hollenbeck, smo namignili. »Pa tudi to, da sem res veliko poslušala predvsem instrumentalno glasbo,« je pristavila.



Njen gost, čist glas, ki zveni kot »vroč poletni dan«, če si izposodimo besede njenega mentorja Grega Cohena, nas na albumu Confrontation popelje skozi včasih eterične, drugič zelo konkretne svetove.

Večina melodij zbledi, a ta mi sledi, poskusila ji bom prisluhniti … skrivnosti v njenem zvoku in praznim odzvenom,
ki me obsedajo. Nepojasnjen občutek, ki ostaja. Čakam na harmonijo, da se zgodi. Morda prav to besedilo, prevedeno iz angleščine, prve skrivnostne in čarobne skladbe Melancholia najbolje ponazori njen ustvarjalni proces.

»Ko ustvarjam glasbo, si pomagam s klavirjem, zadnje čase tudi z ukulelo. To so improvizacije, ki jih posnamem, kasneje poslušam, če so mi všeč, jih transkribiram, nato pa dalje razvijam temo. Najprej nastane 'mood', nekakšna atmosfera, in včasih besedilo pride kar samo od sebe. Po pravici povedano, se z besedili ukvarjam najmanj časa in me ta proces tudi najbolj utrudi. Imam prijateljico, angleško kantavtorico, ki mi pri tem pomaga,« je povedala Mirna Bogdanović.
 

Poznati svoj glas

Pri prvencu, za katerega je vso glasbo in besedila napisala sama, se je povezala z enim od zvezdnikov berlinske sodobne avantgardne scene, nemškim saksofonistom Wanjo Slavinom. »Nisem hotela ustvariti tipičnega vokalnega akustičnega prvenca, ampak glasbo, ki bo na albumu drugačna od tiste, ki bi jo z bandom igrali v živo. Ostali člani banda so v večini zelo mladi, ob sebi sem si želela nekoga, ki je izkušen v kompoziciji in produkciji. Izkazalo se je, da je Wanja, s katerim sem že prej sodelovala, pravi človek za to. Napisana glasba je dobila oprijemljivo podobo med vajami, prek improvizacije, in že tu so bile njegove ideje zelo dobrodošle, zares pa je album nastal v studiu, kjer sva z Wanjo presedela vse konce tedna poletja 2019 in posneti material rezala, ga manipulirala, nasnemavala nove elektronsko ustvarjene dele …«



Med naslovi, o katerih si je mogoče predstavljati, da jih je navdihnila narava, June, July, Cold Lake, Patterns, Changes, le eden – Rain – ni avtorski. To je čudežna skladba Jaca Pastoriusa Portrait of Tracy, ki so jo kasneje priredile tudi SWV – Sisters With Voices –, in to z naslovom Rain, sicer pa je Pastorius z njo ustvaril popolno revolucijo v igranju na električno baskitaro. »Ta skladba mi je bila od nekdaj všeč. Rada vzamem kakšen biser iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja ter ga priredim po svoje,« je dejala Mirna Bogdanović in dodala: »Svoj glas moraš poznati, vedeti, kaj zmore, šele takrat lahko z njim izraziš emocije.«

Album je nastajal skoraj dve leti, potem je izid zamaknil še koronavirus. Po zbiranju denarja s crowd fundingom ali množicanjem, kot se temu zadnje čase reče, in težavnem iskanju prave založbe je na koncu izšel pri jazzovskem kolektivu iz Kölna Klaeng Records. Ena od lepših stvari preteklega leta, lahko zapišemo. »Nisem si predstavljala, kako dolg in drag bo ta proces. V album sem vložila vse prihranke, ampak nisem hotela narediti nekaj na pol in sklepati kompromisov. Hotela sem delati my way [po svoje],« je pristavila mariborska Berlinčanka. Nocoj bo v okviru Cankarjevih torkov na spletu premierno predvajan posnetek njenega dueta s pianistom Povlom Widestrandom, na katerem bosta igrala tudi skladbe z novega albuma.