Tudi za prehod v pokoj je potrebna aklimatizacija

Ko se je družinska zdravnica Anda Perdan lani pogovarjala s kolegom iz ZDA, je bil ta presenečen, da pri 64 letih še vedno v celoti opravlja svoje delovne obveznosti. Želela bi si, da bi se obveznosti v letih pred upokojitvijo postopoma zmanjševale, zadnja leta pa bi bila namenjena tudi prenašanju izkušenj na mlajše generacije.

Ko je prvega septembrskega dne na začetku 80. let prvič prestopila prag ambulante v Gorenji vasi, je pričakovala, da bo ostala največ leto ali dve. Nato je nameravala najti delovno mesto bližje vznožju gora, ki jo mamijo in vabijo že vse življenje. Toda ko se ji je ponudila priložnost za službo v Žirovnici, so se ji njeni pacienti v Gorenji vasi začeli odpirati. Začutila je, da so pogovori vse bolj sproščeni in da jo počasi sprejemajo medse. »Aklimatizirala sem se in nisem mogla stran.« Od ambulante družinske medicine v Gorenji vasi se je tako namesto po letu ali dveh poslovila novembra lani – po dobrih 37 letih. Iz svojih izkušenj izhaja, ko pravi, da bi bilo treba delovne obveznosti zadnja leta pred upokojitvijo prilagajati.
 

Po abrahamu brez dežurstev

Stara zakonodaja je omogočala, da so zdravniki po dopolnjenem 50. letu lahko izpregli iz dežurstev. Nova je mejo dvignila na 55 let. Ko je Anda Perdan po abrahamu prenehala z dežurstvi, je bilo zanjo to veliko olajšanje: »Nekaj let nato gre, potem pa znova začutiš – po 60. letu je šla večina moje energije za službo.« Psihofizično je človek veliko bolj utrujen kot pri 40 letih, pojasni. Birokracija je bila tista, ki ji je jemala veselje in energijo do poklica, ki ga je, kot pravi, opravljala z veseljem. »Spoznaš svoje meje. Bistveno več imaš izkušenj, manj pa je svežega znanja, četudi sem poskušala slediti novostim, kolikor se je dalo.«

Dvakrat je bila mentorica mlajšim. Obe izkušnji ceni, saj pravi, da so specializanti od nje dobili izkušnje in ona od njih sveže, šolsko znanje, ki pa zdravnika, kot poudarja, ne nauči celostnega gledanja na človeka – pacienta. Razšli so se obogateni z novim znanjem. »Tik pred koncem dela sem močno začutila, da se na neki način stran meče kapital. Denimo kirurgi, rentgenologi in nekateri drugi bi lahko po upokojitvi še nekaj časa prenašali svoje izkušnje na mlajše zdravnike nekaj ur na teden volontersko ali za simbolično plačilo.«

Na vprašanje, ali bi si želela, da bi belo haljo lahko odložila prej, odgovarja, da je še pri 62 letih čutila, da bi bilo prezgodaj. »Škoda bi bilo vsega znanja. Želela pa bi si, da bi bilo manj dela.« V idealnem svetu bi znova uvedla, da bi bili zdravniki že po 50. letu razrešeni dežurstev, nato pa bi postopoma službene obveznosti (število pacientov ali pa število delovnih ur) zmanjšala najprej za tretjino in nato polovico.

Družinski medicini še ne bo povsem obrnila hrbta. Dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniškega poklica se ji izteče čez dve leti. Vsaj enkrat si ga še želi podaljšati. Na pomoč je v zadnjem letu priskočila le dvakrat, čeprav so jo že prvi ali drugi teden po upokojitvi klicali iz Škofje Loke, kjer so trikrat na teden potrebovali zdravnika. »Bilo bi preveč naporno,« pojasni svojo odločitev, da ponujenega ne sprejme. Če že, bi bila pripravljena pomagati v svoji nekdanji ambulanti, pri nekdanjih pacientih. »Ugotovila sem, da sem jih kar malo posvojila. Sprašuješ se, kaj bo z njimi. In ugotoviš, da si kot mama koklja, zaščitniški. Nisem izjema, podobno čutijo tudi drugi kolegi.«
 

Brez poistovetenja s svojim delom

Leto in pol se je pripravljala na novo poglavje življenja; če se ne bi, bi bila upokojitev veliko večji šok. Poudarja, kako pomembno je zavedanje, da je prav vsak od nas nadomestljiv. Prav tako se moramo zavedati, da nismo svoj poklic, da se ne poistovetimo s svojim delom. Čeprav ne v ambulanti, ostaja aktivna članica skupnosti. »Že od nekdaj rada slikam. Vodim tudi ples Movement Medicine v Stražišču. V skupini so predvsem upokojene gospe, najstarejša ima 88 let.« Njena največja ljubezen pa so še vedno gore. Ceni trenutke, ko se lahko med tednom po praznih poteh povzpne na bližnje vzpetine. A te še zdaleč niso edine, po katerih se je povzpela proti soncu. Njena prva odprava jo je vodila v Himalajo. »Šli smo trije, Bojan Počkar, Žiga Petrič in jaz. Spremenilo se je vreme, prožili so se plazovi. Oba sta ostala na gori.« Vrsto let je na odpravah spremljala tudi Tomaža Humarja. »Nisem alpinistka, šla sem, do koder se je dalo. Tomaža so lahko na aklimatizaciji spremljali le vrhunski alpinisti.« Na poslednjo odpravo je odšel sam in se ni vrnil. »Potrebuješ čas za spoznanje, da se tudi iz globoke bolečine rodi nekaj lepega. Pretrese te in prinaša spremembe, s katerimi zoriš kot človek.«

Prepričana je, da je lahko prav zaradi povezanosti z gorami svojim pacientom dala več. »To je bil poleg vere moj vir, kjer sem se polnila, kjer sem zorela in rasla kot osebnost.« Odprave so ji omogočile še eno spoznanje. »Začutila sem, kako premalo se zavedamo, kaj imamo. V vseh teh krajih je zdravstvo na drugačni razvojni ravni.« Pravi, da imajo v Nepalu sicer dobre zdravnike, vendar ostajajo v Katmanduju, podeželje pa je nemalokrat prepuščeno samo sebi. »Pri nas ni vse idealno, a imamo dokaj dobro zdravstvo. Škoda bi bilo, če bi zapravili, kar je dobro.«