Po operaciji glave si je podarila skok s padalom

Prvič je zbolela za rakom pred 13 leti. Začelo se je s tistim na dojki, ki ga je premagala, nadaljevalo čez pet let z zasevki na kosteh, pred štirimi leti so ji bolezen odkrili na možganih. Okrevanje je bilo najzahtevnejše od vseh, a Petra Miklič, sicer vzgojiteljica v vrtcu, je borka v pravem pomenu besede. Vseskozi si postavlja cilje in preskakuje ovire. Med drugim je bila letos dvakrat na Triglavu.

Čim prej se je treba vklopiti v življenje

Z Mojstrančanko smo se na teh straneh pogovarjali že v času rožnatega oktobra leta 2013. Takrat nam je razkrila, da je po prvi diagnozi, zaradi katere je bila skoraj poldrugo leto odsotna iz službe, diplomirala iz predšolske vzgoje, delodajalec pa jo je zaposlil za nedoločen čas. Vseskozi je imela podporo vodstva in sodelavcev.

»Vrtec je bil kot moj drugi dom. Večkrat sem ga obiskala že med bolniško odsotnostjo,« se spominja sogovornica, ki je vedno rada hodila v službo, saj svoj poklic dojema kot poslanstvo. »Ko si dolgo doma zaradi bolezni, skrbiš samo zase in nisi prepričan, v kakšni fizični formi si, niti ali boš v službi zmogel. Zato sem se najprej vrnila za polovični delovni čas, nato smo ga povečali na osem ur,« pripoveduje o vrnitvah na delovno mesto po bolezni.

Ko se je vračala v kolektiv po odkritih metastazah na ramenskem sklepu, je delala po štiri ure. »Pomembno se mi zdi, da se človek čim prej spet vklopi v življenje,« razmišlja. V zadnjih letih je rak vzel vrsto njenih kolegic, v takšnih trenutkih ji je zelo težko, a to vzame kot opomin, da je treba živeti polno. »Ko grem v Ljubljano na pregled, to vzamem kot izlet. Vse je odvisno od tvoje drže. Menim, da ne gre drugače, kot da sprejmeš, kar se ti je zgodilo,« opozarja Petra Miklič.
 

Otroci kot terapevti

Najtežje se je bilo pobrati po obsevanjih glave, ko so ji pred štirimi leti odkrili metastazo na možganih: »Po operaciji je bilo še znosno, obsevanja pa ...« Vsa moč ji je pošla, slabo se je počutila, bila je šibka. »Učinki pridejo pozneje. Obdobje je bilo zelo težko,« se spominja. Po dolgem času se je spet vrnila med sodelavce in otroke. Svojega zdravstvenega stanja ni nikoli skrivala. Kadar manjka v službi, otroci vedo, da ima redne preglede. Pravi, da si vsak od njih drugače predstavlja bolezen. »Moja hči je imela štiri leta, ko sem zbolela prvič. Mislila je, da imam v sebi žival, ker je rak tudi žival,« razkrije sogovornica, ki je v vrtcu odgovorna za skupino štiri- in petletnikov.

Lahko bi se invalidsko upokojila, ampak tega noče. »Ko sem se vračala po operaciji in obsevanjih glave, sem si rekla: Toliko časa nisem delala in ne vem, koliko sem sposobna, zato se bom najprej preizkusila. Nisem se hotela invalidsko upokojiti. Začela sem s šesturnim delovnikom in je šlo. In gre še danes,« pravi in dodaja, da je služba zanjo izpolnitev, otroci pa njeni terapevti. »So naše ogledalo. Če jih opazuješ, se lahko marsikaj naučiš. Vse, kar te pri njih zmoti, imaš v sebi, vendar je to težko videti. To je moja terapija, spoznavam, kaj vse moram pri sebi popraviti,« razmišlja Mikličeva, ki pravzaprav čuti, da je v življenjski formi.
 

Na Triglav tudi sama

Eno leto po operaciji glave si je želela skočiti s padalom v tandemu. »Bila je krasna izkušnja,« opisuje. Ganilo jo je do solz, ker so se izvajalci dejavnosti, padalec, pilot in fotograf, odrekli plačilu. Naj denar porabi za kaj drugega, so ji dejali. Lani se je po dolgih letih na hčerino željo povzpela na Triglav. Dvakrat ga je osvojila tudi letos, in to v dobrem mesecu. V obdobju, ko na vrhu ni bilo Aljaževega stolpa, se je na pot odpravila sama. Narava – vsak dan nameni vsaj eno uro hoji po Zgornjesavski dolini – je poleg družine, prijateljev in otrok v vrtcu zanjo vir energije, iz katerega se napaja.



Moč ji daje tudi to, da svojo zgodbo z rakom širi med druge. »Živim z razsejano boleznijo. Ko ljudje vidijo, kaj vse zmorem oziroma česa se lotim, si rečejo: Če pa ona lahko, bo tudi meni uspelo. Nikoli nisem zaznala, da bi bila za kaj posebno nadarjena, da bi lahko s čim prispevala družbi, a če je moje poslanstvo to, da svojo izkušnjo z boleznijo delim z drugimi, sem naredila veliko,« pravi.
 

Opazke se je ne dotaknejo

Kaj svetuje tistim, ki se po dolgotrajni bolniški odsotnosti in soočenju z rakom vračajo na delovno mesto? »Težko odgovorim na to vprašanje, saj je moja izkušnja dobra. Nekaj časa traja, da se spet vključiš. Pomembno je, da ne razmišljamo o tem, kaj si o nas mislijo drugi, ampak kako se počutimo mi. Če si pri svojem delu suveren in veš, da ga dobro in pravilno opravljaš, stiske ne boš čutil. Se pa povsod najdejo tisti, ki imajo kaj povedati in jim nikoli ne boš stoodstotno všeč. Pa kaj. Jaz ne živim zanje, temveč zase. Zato se me tovrstne opazke ne dotaknejo,« še pove Gorenjka in takšno držo svetuje tudi drugim.

Sama na prvem roditeljskem sestanku starše seznani s svojim zdravstvenim stanjem. Podpirajo jo. »Dobro mi gre,« je zadovoljna. O raku dojke ozavešča tudi sodelavke, opaža pa, da si še vedno veliko ljudi zatiska oči pred to boleznijo. Ko sodeluje na kakšnih dogodkih, pa naj bo to samo deljenje zloženk o raku dojk, preveč ljudi beži pred njimi, češ, tega jim ni treba vedeti, saj se njim rak ne more zgoditi ...