ZDA in Kitajska: nas čaka popolna trgovinska vojna?

Ameriška centralna banka FED še naprej draži dolar, s čimer se pritisk na finance in valute držav v razvoju veča. Hkrati pa so tiste, ki uvažajo energente, gospodarsko izpostavljene tudi na tem področju. Visoke cene nafte in plina na svetovnih trgih negativno vplivajo na valutne tečaje, hkrati pa zvišujejo inflacijo. Kaj lahko ukrenejo države, za katere se je še pred kratkim zdelo, da se krivulja rasti le vzpenja, zdaj pa njihov položaj ni videti več tako trden?
 

»Čas je za stabilizacijo hitro rastočih gospodarstev,« je prepričan Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja in vodja upravljanja v KD Skladih, prvi slovenski družbi za upravljanje. Opozarja, da preproste poti iz zagate za hitro rastoče države in tiste, ki v njih vlečejo ključne poteze, ni. »Za stabilizacijo razmer morajo nekaj žrtvovati. V zadnjih tednih smo videli kopico aktivnosti na praktično vseh hitrorastočih trgih, a z omejenim uspehom. FED in ZDA s svojo ekonomsko močjo sta velikanska težnostna sila, ki ji je le težko ubežati,« opozarja Lokar, prejemnik prestižnega priznanja za naj slovenskega upravljavca premoženja (2016), na moč ZDA, velesile, ki je zadnje dni polnila stolpce z vmesnimi volitvami in novo »pošiljko« sankcij Donalda Trumpa Iranu.
 

Koraki centralnih bank v ZDA in Evropi
Položaj je lažje razumljiv, če se lotimo številk. Potem ko so največje centralne banke od začetka krize v finančne sisteme plasirale ocenjenih 13.000 milijard dolarjev, bodo zdaj del teh sredstev iz previdnosti in kot ukrep proti morebitnim balonom na obvezniških, nepremičninskih, borznih ... trgih postopoma umaknile, napoveduje Lokar in navaja podatek, da je FED letos že začel umikati del te likvidnosti; za zdaj gre za znesek okrog 250 milijard. Hkrati opozarja, da bodo posledično »nekatere investicije, ki jih je poganjal zelo poceni denar, nasedle.« Evropska centralna banka »zgledu« iz ZDA še ne sledi in je napovedala, da za zdaj ne načrtuje zmanjševanja likvidnosti. A ob koncu letošnjega leta, že decembra, bo prav tako nehala dodajati novo likvidnost (v višini 15 milijard evrov na mesečni ravni).

»Na trgih se sicer trguje s pričakovanji, kar pomeni, da se ob padcih vlagatelji odzivajo na svoje videnje prihodnosti, ki se jim glede na odzive zdi precej črna, a skrb vzbujajoče je, da le majhen upad likvidnosti povzroča tako velike premike na trgih,« opozarja Lokar.

Gospodarstva, ki so postala močno odvisna od poceni denarja, pridobljenega v zadnjem desetletju, so zaradi tega bolj izpostavljena večjim in nepričakovanim pretresom in šokom.



»Povedano drugače, gospodarstva so postala odvisniki, poceni denar pa njihova droga. Tveganje za abstinenčno krizo narašča,« slikovito opisuje Lokar.

Še najbolje stanje med različnimi trgi prikaže razlika v donosu in primerjava med ameriškimi in svetovnimi delnicami (brez ameriških). Evrski donos ameriških delnic v zadnjih desetih letih je bil skoraj 250-odstoten, donos »preostalega sveta« pa le nekaj več kot 70-odstoten. To kaže, da je bilo največ poceni denarja investiranega na največji, najbolj likviden in pravno najvarnejši trg.
 
Tu pa je še politika ...
Poleg gospodarskih vplivov, kamor štejemo doslej omenjene ukrepe FED-a in cene energentov, pa tudi tokrat ne moremo mimo politike. Po vse glasnejšem rožljanju z ekonomskim orožjem akterji predvidevajo različne scenarije, tudi skrajno trgovinsko vojno. JP Morgan, največja investicijska banka, je tako pred dobrim mesecem objavila svoje spremenjene napovedi. V novem pogledu na svetovno gospodarstvo, predvsem Kitajsko, pri JP Morganu za prihajajoče leto 2019 predvidevajo tudi popolno trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko. Ta naj bi trajala vsaj nekaj let in upočasnila rast obeh držav, pri čemer naj bi prvi udarec močneje občutili na Kitajskem. Zaupanje v proizvodnji je na primer že upadlo. Kitajska se je odzvala z znižanjem obveznih rezerv, s katerim bi pri bankah stimulirala kreditiranje, a prvi odziv vlagateljev je bil negativen. »Glede na pričakovane dobičke leta 2018 šanghajski indeks kotira pri 11-kratniku, s čimer so dosegli dno iz leta 2012 in s tem rekordno poceni vrednost v zadnjih 15 letih. To za potrpežljivega vlagatelja pripravlja odlično nakupno priložnost, a stanje na trgih narekuje potrpežljivost in majhne korake,« končuje Aleš Lokar iz KD Skladov.