»Točenje« elektrike bo spremenilo rutino e-voznikov

Slovenija se je v resoluciji o nacionalnem programu razvoja prometa do leta 2030 zavezala, da bo upoštevala smernice EU in spodbujala rabo ekoloških vozil ter gradnjo omrežja za polnilne postaje. Glede na okoljske zahteve bi moralo do omenjenega ciljnega leta po slovenskih cestah voziti vsaj 15 odstotkov vozil brez izpustov toplogrednih plinov. Prvi pogoj za to je dovolj široka mreža zasebnih in javno dostopnih polnilnih mest za električna vozila.

Omenjeni delež čistih vozil (kar pomeni hkrati delež zmanjšanja izpustov v prometu) je bil že na evropski ravni določen zelo optimistično. V praksi so bili premiki v želeni smeri počasnejši, zato se je scenarij sčasoma zrahljal in s približevanjem ciljnega datuma se kot verjetnejše ponujajo projekcije z nekoliko nižjimi številkami.

Kje smo ta hip? Kako bogata je Slovenija, če jo ocenjujemo po trenutni razvejenosti njene polnilne infrastrukture pa tudi po »osvojenem« voznem parku električnih in drugih vozil na alternativne vire goriva v primerjavi z drugimi evropskimi državami? Najprej: razpon med najnaprednejšimi in najšibkejšimi zasledovalci napredka v mobilnosti je ogromen. Na vrhu je z velikim naskokom Norveška, sledijo najrazvitejše srednjeevropske države, na dnu so nekatere države z evropskega juga in vzhoda. Slovenija je, upoštevajoč njeno geografsko majhnost, nad povprečjem EU.

Več virov (neusklajenih) podatkov

Podatke o polnilniški infrastrukturi in številu registriranih električnih vozil smo iskali v uradnih institucijah, a se, kot kaže, z natančnim sprotnim štetjem nihče ne obremenjuje. Statistika električna vozila spremlja zgolj skupaj s hibridi. Deležniki na področju elektromobilnosti si pomagajo s podatki nekaterih spletnih strani, ki spremljajo širjenje mreže polnilnic za električne avtomobile, in dogajanjem na tem trgu. Priporočajo jih tudi uporabnikom oziroma lastnikom teh vozil, saj jim posredujejo aplikacije z zemljevidi za iskanje polnilnih postaj, s podatki o njihovi razpoložljivosti, vrsti, moči, upravljavcu itn., primerne tudi za mobilne telefone ali navigacijske naprave, ponekod vsebujejo tudi navodila za uporabo priključkov.

Taki koristni naslovi so na primer Polni.si (nanj nas je napotilo ministrstvo za infrastrukturo), gremonaelektriko.si in Chargemap.com. Ne moremo tudi mimo Observatorija za električno mobilnost EAFO (European Observatory for Alternative Fuels), ki zbira podatke o rasti trga, razvoju sistemov polnjenja, električnih in hibridnih avtomobilih, ki ga je ustanovila evropska komisija.



Pomagali smo si z vsemi temi viri, kot so pojasnili na resornem ministrstvu, pa se nam v prihodnosti obeta usklajena in urejena evidenca: »Da bi na ravni evropske komisije zagotovili popolne podatke o polnilni infrastrukturi, je bil oblikovan konzorcij 15 držav članic, med katerimi je tudi Slovenija, ki bo v prihodnjih dveh letih pripravil vse tehnične podlage, da bodo evidence po državah članicah skladne in bodo podatki na voljo za vse uporabnike in ponudnike spletnih informacij. Konzorcij vodi Nizozemska, rok za izvedbo vseh nalog pa je marec 2021.« Na tej podlagi bodo lahko pripravili ustrezno regulativo.

Kje so električna vozila že cenejša

Vozni park električnih avtomobilov v Sloveniji tako po nekaterih ocenah šteje okoli 1500 do 1700 vozil, pri čemer viri ne navajajo, ali vključujejo tudi električne hibride. EAFO je doslednejši: leta 2018 je naštel 1179 električnih avtomobilov in 580 hibridov. Če se spet ozremo čez mejo: samo Norveška je imela lani obojih blizu 250.000 ali četrtino vseh električnih in hibridnih vozil v EU. Sledijo Velika Britanija in Nemčija s po nekaj manj kot 200.000 ter Francija in Nizozemska s 165.000 oziroma 145.000 tovrstnimi vozili. Razmah električnega pogona ni presenetljiv: kot ugotavlja EAFO, so namreč prav v naštetih državah električni avtomobili že cenejši od bencinskih in dizelskih; v Veliki Britaniji za 5, v Nemčiji za 11, v Franciji za 12, na Nizozemskem za 15 in na Norveškem celo za 27 odstotkov!

V svetovnem merilu je po številu prodanih vozil na električni pogon in hibridni električni pogon vodilna Kitajska. Leta 2017 jih je prodala 600.000, kar je bilo skoraj trikratnik tovrstne prodaje v Evropi.



Sorazmerno s tem se po Evropi množi tudi število javnih električnih polnilnic (grafika). Po številu avtomobilov na polnilno mesto navzgor izstopa Norveška, nadpovprečno je tudi razmerje v Veliki Britaniji, sicer pa je v večini držav okoli sedem avtov na polnilnico. V Sloveniji imamo po podatkih iz istega vira za leto 2018 150 hitrih in 390 običajnih polnilnic ali okoli pet električnih avtomobilov na eno polnilno mesto. Priključkov je sicer več, saj ima eno polnilno mesto vsaj dva, tako da lahko servisira dva avtomobila hkrati.

Medtem ko so električni avtomobili večinoma precej dražji od bencinskih in dizelskih, je električno gorivo cenejše od fosilnih.

Nov trg, nove storitve

Polnilnice so postale nov perspektiven posel, nova tržna niša, ki so jo našle družbe, ki jih spremenjena tehnologija na področju mobilnosti sili v prestrukturiranje. Naftni trgovci, denimo, bodo z upadom vozil na fosilna goriva ob del posla, postavljanje polnilnic in »točenje« elektrike sta njihova nova poslovna priložnost. Po naravi stvari se ta dejavnost enako prilega vsaj še distributerjem elektrike. Če je sklepati po marketinških predstavitvah na spletu, je poleg postavljanja in upravljanja polnilnic za električna vozila in ponudbe storitev polnjenja posebej privlačna dejavnost trgovanje z najrazličnejšimi polnilnimi postajami in priključki zanje. Podjetja, ki skrbno izberejo frekventne lokacije in postavljajo ter nato vzdržujejo polnilnice, pogosto prevzamejo še storitev polnjenja in neposredno stopajo v stik z uporabniki, z njimi sklepajo pogodbe in jim svoje storitve zaračunavajo.

Po podatkih portala Polni.si je trenutno v Sloveniji sedem velikih ponudnikov z bolj ali manj razvejenimi mrežami polnilnih postaj (Petrol, Elektro Ljubljana, Dravske elektrarne Maribor, Elektro Maribor, Elektro Gorenjska, Elektro Celje in Elektro Primorska), v isti vlogi pa nastopajo tudi zasebniki, ki uporabnikom električnih vozil omogočajo polnjenje na svojih domačih vtičnicah. To so bodisi lastniki električnih avtomobilov ali gostinski lokali, ki na ta način privabljajo goste.

Kaj želi vedeti uporabnik

In kaj zanima novopečenega lastnika električnega vozila? Kje, kako, kdaj in po kakšni ceni ga bo lahko napolnil. Po ocenah se kar štiri petine polnjenja opravi doma, na domačih vtičnicah. Na javno polnilno mesto gre uporabnik samo, ko je nujno. Kot rečeno, za iskanje teh lahko uporabi različne mobilne aplikacije oziroma spletne portale. Pri tem pa ni pomembno samo, ali je polnilnica prosta, ampak tudi kakšna in čigava je.

Obstaja več vrst polnilnic, glede na njihovo moč. Medtem ko se na domači vtičnici baterija polni z močjo okoli 2,3 kilovata (počasno polnjenje), ponuja javna mreža močnejše in hitrejše polnilnice. Pretežno se delijo na običajne ali standardne (na izmenični tok) s priključno močjo do 22 kilovatov, hitre z močjo do 50 kilovatov in ultra hitre, ki se polnijo z močjo od 100 do 150 kilovatov (oboje na enosmerni tok). Teh zadnjih je za zdaj le za vzorec. Nova generacija prestižnih vozil se bo sposobna polniti pri še veliko višjih močeh, do 350 kilovatov. Na sedanji stopnji razvoja je za baterijo načeloma kljub vsemu boljše počasno polnjenje.

In koliko časa nam bo polnjenje vzelo? Po besedah vodje mobilnosti pri Petrolu Mihe Riharja bi na primer (prestižni) avtomobil z baterijo zmogljivosti 100 kilovatnih ur doma polnili približno 45 ur, na hitri polnilnici, na kateri je optimalna polnitev do 80 odstotkov polnosti, uro in pol, na ultra hitri pa okoli 50 minut.

Kupimo dražje, točimo ceneje

Medtem ko so električni avtomobili po večini evropskih držav še vedno dražji od bencinskih in dizelskih, pa je električno gorivo vendarle cenejše od fosilnih. Sploh če za to uporabljamo v glavnem gospodinjski tok in počasne (običajne) polnilnice. Na teh je v spodbudo razvoju trga polnjenje za zdaj večinoma brezplačno, v perspektivi pa bodo ponudniki začeli tudi to zaračunavati.
Miha Rihar je povedal: »Za 100 kilometrov vožnje z električnim vozilom bi pri polnjenju doma v povprečju plačali 1,50 evra, trajalo pa bi dobrih sedem ur. Na običajni polnilnici traja dobro uro in pol in je trenutno brezplačno, na hitri polnilnici pa bi polnjenje za 100 kilometrov vzelo dobrih 20 minut, stalo pa bi okoli 4,50 evra.«

Polnilnice se razlikujejo tudi po tem, da se mora uporabnik na nekaterih identificirati, na drugih pa ne. Te zadnje so bolj preproste za uporabo, polnjenje na njih je za zdaj večinoma brezplačno. Medtem ko polnilnice z obvezno identifikacijo lahko uporabljajo le tisti kupci, ki imajo s ponudnikom storitve polnjenja sklenjeno pogodbo, lahko na drugih polnijo vsi. Pričakovati je, da se bo povečeval delež teh z obvezno identifikacijo, kar pomeni, da se bodo morale odpreti možnosti gostovanja, podobno kot pri mobilni telefoniji, in sicer bo omogočena tako uporaba polnilnih postaj drugih ponudnikov polnjenja v Sloveniji kot tudi v tujini. Petrol, ki ima največjo mrežo polnilnic v Sloveniji, se že povezuje v rastočo mrežo e-polnilnic po Evropi in omogoča gostovanja v sosednjih državah (in tujih voznikov na njegovih polnilnih postajah).

Optimalno razmerje – sedem

Prihodnji načrt širitve polnilne infrastrukture je (v skladu s prestrukturiranjem voznega parka) predvidela slovenska strategija za alternativna goriva leta 2017. Po optimalnem scenariju naj bi imeli leta 2020 že 1200 javnih polnilnic, pet let kasneje že 7000 in leta 2030 kar 22.300. Ciljnega leta naj bi imeli poleg tega tudi 14 polnilnic za zemeljski in tri za utekočinjeni zemeljski plin ter od pet do devet za vodik.



Slovenija ima zelo dobro razvito polnilno infrastrukturo, 31 hitrih polnilnic na avtocestnem omrežju in več kot 400 polnilnih mest v naseljih. Nekatera območja so bila s posebnimi projekti (na primer Zelena Keltika) opremljena tako, da lahko uporabnik vozila na električni pogon brez težav potuje po celotnem območju.

V prihodnosti naj bi se polnilna infrastruktura za polnilnice visoke moči širila na tistih območjih, kjer pokritost ni optimalna in kjer bo hitreje raslo število električnih vozil. Spodbujali bodo postavitev javne polnilne infrastrukture v občinskih središčih in večjih krajih Slovenije kakor tudi polnilne infrastrukture za večstanovanjske zgradbe in za zasebno uporabo. (Upoštevati je treba, da kar 55 odstotkov gospodinjstev živi v večstanovanjskih zgradbah, in tam bo »domače« polnjenje oziroma polnjenje čez noč večji problem kot v zasebnih hišah.)

Država bo postavila sistemski center za upravljanje pametnih omrežij in pametnih skupnosti, s tem pa bo spodbujala uporabo polnilnih mest z inteligentnimi merilnimi sistemi. Razmerje med številom vozil na električni pogon in številom polnilnih mest naj bi bilo optimalno – sedem. Plačevanje polnjenja bo preprosto, na svoj račun pa naj bi prišli tudi uporabniki, ki ne bodo imeli pogodb s posameznimi dobavitelji in bodo polnili ad hoc, in to pod ugodnimi pogoji, nediskriminatorno.