Za več vključevanja mladih invalidov v športno vadbo

V širše družbeno in športno okolje pa se vse bolj umešča tudi parašport. Šport invalidov se je v zadnjem obdobju zelo razvil, pojasnjuje Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite (Zveza ŠIS-SPK).

Dodaja, da so bile gonilo takšnega razvoja v Evropi zagotovo paralimpijske igre v Londonu 2012. »Angleži so že takrat bili veliko pred nami v enakosti in sprejemanju športnikov invalidov in seveda v primerni finančni podpori. Pa kljub vsemu moramo priznati, da se tudi v Sloveniji premika na bolje. Vse več slovenskih športnikov je integriranih znotraj športnih klubov neinvalidov. Nekaj izzivov je še pri strokovnem kadru, ki še nima dovolj strokovnega znanja za vadbo športnikov invalidov. Pomembno pa je, da se drugačnost bolje sprejema v vseh družbenih normah. Ta odprtost družbe se je močno odrazila skozi integracijo invalidov v šolstvo, kjer so z arhitektonsko dostojnostjo na široko odprli vrata tudi invalidom,« pojasnjuje Damijan Lazar.

Zbiranje sredstev za ukrajinske športnike

V zadnjih letih pa je izziv predvsem, kako vključiti več mladih invalidov v organizirano športno vadbo. »Tako kot vsa mladina tudi mladi invalidi prepogosto sedejo za računalnik, virtualni svet pa jim je dovolj zanimiv, da se ne odpravijo v telovadnico. Mi želimo invalidom ponuditi nekaj več aktivnosti. Zato smo pred leti skupaj z našim partnerjem, podjetjem Lidl Slovenija, začeli razvijati program Postani športnik. Njegov strateški namen je razviti okolje in vzpostaviti pogoje, da bi se mladi lahko ukvarjali s športom.«

Zavedamo se, poudarja Damijan Lazar, da se je v preteklosti premalo naredilo za vključitev mladih. Res pa je, da je tudi integracija odprla veliko več možnosti za vključitev invalidov v različne nove izzive. »Veliko lažje bi bilo, če bi že v Sloveniji imeli že več kot pred desetletjem obljubljen osrednji paralimpijski športno-rekreacijski center na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča. Tako bi lažje vključevali vse zainteresirane v šport.«

In kot še pojasnjuje Lazar, trenutno Slovenija za razliko od ostalih držav nima prilagojenega niti enega športnega objekta, ki bi bil prijazen tako za senzorne invalide kot za telesne, kar nam kot državi ne more biti v ponos. »Veliko se je govorilo, pa že skoraj začelo z gradnjo, a zadnjih deset let spet ni pravega interesa. Kljub vsemu menimo, da si tudi športniki invalidi zaslužimo športni objekt, ki bil središče športnega dogajanja tako na domači kot na mednarodni ravni.«