Druženje s skakalci ustvarjalo večne spomine

Medtem ko so se preteklo nedeljo v Planici smučarski skakalci osredotočali na zadnje polete v sezoni, so štirje mladi potrpežljivo čakali na zanje najvznemirljivejši del dneva. S sodelovanjem na natečaju za najrisbo za pokal Planica 7 so si zaslužili druženje s slovenskimi skakalci, Žiga, ki je na natečaju zmagal, pa je pokal tudi podelil.

Kot je priznal takoj po podelitvi, je bil sicer kar malo presenečen, ko je uradni napovedovalec za najuspešnejšega tekmovalca planiškega vikenda razglasil Avstrijca Stefana Krafta. Močno je stiskal pesti, pravzaprav je bil vse do konca prepričan, da bo pokal, ki so ga po njegovi ideji ustvarili s 3D-tiskom, predal slovenskemu asu Anžetu Lanišku.

Skoraj 11-letni Žiga Ščuka iz Renč pri Novi Gorici je bil eden od 436 otrok in najstnikov do dopolnjenega 15. leta, ki so sodelovali na prvem ustvarjalnem natečaju za pokal Planica 7 v organizaciji Zavarovalnice Triglav. Mlade so povabili, da idejo pokala, ki ga podelijo tekmovalcu, ki doseže najboljši rezultat v seštevku sedmih skokov v Planici, prelijejo na papir in se potegujejo za nepozabno nagrado.

Ko je strokovna žirija izbrala najboljšo risbo – »izbrali bomo tisto, ki bo močno izražala ustvarjalnost in povezanost s Planico«, je ob napovedi natečaja povedala Tjaša Kolenc Filipčič, direktorica trženjskega komuniciranja v Zavarovalnici Triglav –, so strokovnjaki z uporabo 3D-tiska pokal izdelali, avtorja pa nato povabili, da ga je pobarval.

Srečanje s skakalci kot motivacija

»Zelo sem zadovoljen, kako je pokal narejen. Nekaj manjših popravkov v primerjavi z mojo risbo je, a se skoraj ne opazijo,« je pokomentiral Žiga. V nedeljo so ga organizatorji natečaja povabili na ogled tekme, nato pa je v spremstvu mame odšel v iztek skakalnice, kjer so najboljšim podeljevali pokale za dosežene rezultate na tekmovanju v Planici ter v skupnih razvrstitvah v sezoni. »Super je bilo. Kraft se mi je zahvalil. Bil pa sem malce živčen,« je bil po dogodku redkobeseden Žiga Ščuka. A obraz mu je žarel, z njega je bilo mogoče razbrati vsa čustva, ki jih tisti trenutek še ni mogel ubesediti.

Češnja na torti pa je še sledila. Po tekmovanju je namreč zmagovalca natečaja in tudi avtorje treh risb, ki so prejeli največ glasov občinstva – Zavarovalnica Triglav je vse prejete izdelke objavila na spletni strani ter omogočila glasovanje –, čakalo druženje s slovenskimi skakalci. »Ko sem videl, kaj vse za nagrado dobi zmagovalec, sem se zelo hitro odločil, da bom sodeloval, čeprav ne rišem veliko. Bila je super motivacija in verjel sem, da lahko zmagam,« je povedal Žiga, ki je bil letos drugič na zaključku sezone v Planici.

Družina je redna obiskovalka planiških tekem, kajti to je slovenski praznik in vzdušje je vedno odlično, je povedala Žigova mama, z družbo se pripeljejo kar s kombijem. Navdih za pokal, ki prikazuje skakalca, ki po zaviti skakalnici poleti na prvo mesto, je dobil v pokalu s svetovnega prvenstva, nekaj časa je razmišljal in ga nato narisal v obliki skakalnice. »Pričakoval sem, da na ta način planiške velikanke ne bo narisal nihče drug,« je razkril zmagovalno taktiko.

Napeto pričakovanje

Srečanja s skakalci se je zelo veselil, nanj tudi ni prišel nepripravljen. »Pripravil sem si nekaj vprašanj, a trenutno se vseh ne spomnim. Imam malo treme in se ne morem zbrati, pa sem pozabil,« je povedal Žiga, ki stiska pesti prav za vsakega slovenskega smučarskega skakalca. Če bi res moral koga posebej omeniti, pa sta to Anže Lanišek in Peter Prevc. »Želim mu, da bi se v prihodnji sezoni spet vrnil na sam vrh,« je povedal in hitro dodal, da mu je žal, da je Cene Prevc končal športno kariero, saj je prepričan, da bi še posegal po dobrih rezultatih.

Druženje s skakalci se mu je zdelo super. Spoznal je vse, razen Žige Jelarja. Nastalo je veliko fotografij za spomine, dobil je kartice z njihovimi avtogrami. Zelo se je razveselil, ko mu je Anže Lanišek podaril štartno številko, ki jo je nosil na četrtkovih kvalifikacijah.

Tekmo so si z Žigom ogledali tudi Taja Zabukošek, Julija Zidar in Črt Mihelič, ki so za svoja ustvarjalna dela dobili največ glasov v spletnem glasovanju. Dekleti, obe 12-letnici, sta prvič doživeli Planico v tekmovalnem duhu, možnost ogleda tekme v živo je bila tako odlična motivacija, kasnejše druženje s skakalci pa sploh. Ob vprašanju, koga si najbolj želita spoznati, so se jima zasvetile oči. Kot pravi navijačici sta vztrajali, da so vsi super. Na koncu se je Taja, »če res mora izbrati«, kot je dejala, odločila za Petra Prevca, Julija pa za Anžeta Laniška. »Prijazen je in poln energije, zelo pozitiven,« je rekla in dodala, da je res lepo gledati, ko skakalci letijo po zraku.

Dogodek samo pika na i

»Pri Žigi smo videli, da smo res naredili dogodek, ki si ga bo zapomnil. Ko sva z Niko Križnar pred začetkom tekmovanja prišla pozdravit vse nagrajene ustvarjalce, sva videla, kako zelo uživajo. Lahko rečem, da so uživali bolj, kot sem videl kdaj prej,« je ugotavljal Cene Prevc, ki je bil v projekt Zavarovalnice Triglav močno vpet, saj je otroke vabil, da pošiljajo risbe, in je bil kasneje tudi eden od članov komisije, ki je izbrala zmagovalca. To je bila čudovita akcija z odlično izvedbo, je dejal.

»V njej vidim same pozitivne stvari. Dogodek v nedeljo je bil samo pika na i, ki je otrokom dal priložnost doživeti Planico na poseben način, zmagovalca pa nagradil s tem, da so po njegovi ideji naredili pokal, ki ga je lahko sam izročil najboljšemu letalcu v Planici. Takšni dogodki pustijo spomine za vse življenje. Glavni del projekta pa je bil po mojem mnenju to, da je svoje ustvarjalne ideje poslalo 436 otrok. Šlo je za čudovito spodbujanje otroške domišljije. Morali so razmigati svoje celice, razmišljati, kako ustvariti nekaj zanimivega,« je povedal.

Projekt je po njegovem mnenju tudi odličen način, kako pritegniti otroke v šport. Ni pomembno, v katerega, samo da si z gibanjem zapolnijo popoldanske urnike. »Mislim, da je bolje, če se po popoldanski vožnji s kolesom otrok vrne domov s potolčenim kolenom, kot če sedi doma in ne počne ničesar,« je bil slikovit Cene Prevc, ki se zaveda vpliva vrhunskih športnikov na mlade. »To razumemo kot veliko odgovornost in se trudimo biti dober vzor. Ko se srečujemo, vidim, kako se njihovi obrazi spremenijo, ko te zagledajo. Prepričan sem, da se tako ne ohranjajo samo spomini, ampak je tudi motivacija, da se tudi sami trudijo in vztrajajo pri tem, s čimer se ukvarjajo.«