Družbeno odgovorna poteza, ki »seže v deveto vas«

Lahko bi začeli s podatkom, da telesna neaktivnost v vseh življenjskih obdobjih pomeni veliko tveganje za razvoj nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni, sedeč življenjski slog pa vodi v prezgodnjo smrt. A glejmo raje z nasprotne strani: gibanje koristi človekovemu fizičnemu in psihičnemu razvoju, je vir zdravja in zadovoljstva, je zagotovilo za uspešno staranje in pomaga k socialni vključenosti. Od tod do naprav za fitnes na prostem, raztresenih po slovenskih mestih in dostopnih vsakomur, 24 ur na dan, pa je le korak.

Zdrav način življenja poleg uravnotežene prehrane vključuje tudi dovolj gibanja na svežem zraku. To velja za vse generacije in vse sloje prebivalstva. Kot je dejal glasnik ljudskega športa in zdravega življenjskega sloga, športni publicist Drago Ulaga: »Prvo četrtino življenja telovadimo zato, da se lepo razvijemo in okrepimo; drugo četrtino zato, da ostanemo čili in sposobni za delo, drugo polovico življenja pa zato, da se ne bi prezgodaj postarali.«

Najdostopnejši fitnes

Spoznanje o koristih gibanja prodira tudi v slovensko zavest; toliko sprehajalcev, kolesarjev, tekačev, kolikor jih zdaj vidimo ob vsakem lepem vremenu v mestih in tudi na podeželju, ne pomnimo. Zato ni čudno, da se ljudje ogrevajo za novejšo obliko telesne aktivnosti, vadbo na zunanjih rekreacijskih poligonih. Poimenovanje ni enotno, saj gre za različne vrste vadbišč, ki so počasi, neopazno prerasla od prvobitnih drogov in gredi ob trimskih stezah in v rekreacijskih parkih do sodobnih naprav za fitnes na prostem.

To so naprave za aerobno vadbo, ki so premišljeno postavljene na različnih zunanjih javnih površinah (v parkih, ob domovih za ostarele, šolah, ob stadionih, v kampih, v blokovskih naseljih itn.) in omogočajo rekreacijo vsem generacijam. Vadba je sproščujoča in preprosta, saj na napravah uporabnik krepi svoje mišice zgolj s silo lastne telesne mase. Hkrati je tudi varna, tveganje za poškodbe je, denimo, manjše kot pri teku v naravi, pravijo poznavalci. Naprave morajo biti certificirane in opremljene z ustreznimi navodili za uporabo.



Trenažerji so po funkciji podobni tistim v dvoranskih fitnesih, a so preprostejši, predvsem pa robustnejši in odporni proti različnim vremenskim vplivom. Ključna prednost vadbišč pod milim nebom pa je (poleg svežega zraka) njihova dostopnost, fizična, pa tudi finančna. Mnogi ljudje si namreč ne morejo privoščiti obiskovanja centrov za fitnes, medtem ko je fitnes na prostem brezplačen, zanj ne potrebujejo posebne športne opreme, ampak samo vsakdanja udobna oblačila, na voljo je sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Je priložnost za fizično vadbo, zaradi vsega opisanega in potencialne velike frekvence vadečih pa tudi prostor za druženje, kjer se tkejo socialne vezi.

Aktivno tudi do vadbišč

»Dobrodošlo je vse, kar pripomore, da smo ljudje bolj fizično aktivni,« je na naše vprašanje o koristnosti fitnesa na prostem odgovoril dr. Boris Sila, upokojeni profesor na fakulteti za šport, strokovnjak za športno rekreacijo in fitnes. Naprave so, dodaja, izdelane za povprečnega odraslega človeka (za vadbo ni potrebna posebna kondicija), usmerjene predvsem k vadbi za mišično moč. Poligoni so umeščeni v naravno okolje, zato so primerni za najširši krog uporabnikov, za družine. Oblikovane so premišljeno, tako da poskrbijo za krepitev različnih mišičnih sklopov, res pa je, da so pogosto preslabo opremljene z navodili za uporabo, je kritičen Sila. Nabor naprav na vadbišču bi moral biti po njegovem mnenju tak, da bi zajel vse ključne mišične skupine v telesu.

Lokacija naprav bi morala biti premišljena: »Lepo in smiselno bi bilo, da so v bližini tudi naprave za otroke. Načeloma naj bi stale nedaleč od večjih stanovanjskih naselij in mestnih jeder, vendar čim bolj stran od prometa, onesnaženja, na svežem zraku. Seveda pa je koristen tudi aktiven prihod do teh vadišč – peš, s kolesom, s skiroji, s tekom. S tem poleg vadbe za moč na napravah poskrbimo tudi za srčno-žilni in dihalni sistem, ki sta najbolj odgovorna za našo vzdržljivost.«

Priložnost za vadbo in medgeneracijsko druženje FOTO Tomi Lombar/Delo

Namigi za investitorje

S kakšnimi napotki povabiti k tovrstnim naložbam potencialne investitorje, lokalne skupnosti in podjetja, ki ravnajo družbeno odgovorno in je to zanje obenem priložnost za promocijo in oglaševanje? Nekaj odgovorov smo izbrskali iz diplomske naloge Tjaše Kastelec (Fakulteta za šport, 2005): na podlagi ankete je analizirala strukturo obiskovalcev dveh ljubljanskih fitnesov na prostem, pridobila njihove ocene in mnenja o napravah, popisala razloge za obisk in slabosti tega načina vadbe. Če posplošimo: Vadbišča obiskujejo tako moški kot ženske, prevladuje starostna skupina med 20 in 29 leti, sledi skupina med 50 in 59 leti, je pa to precej odvisno od lokacije (ali je poligon, denimo, ob stadionu ali v blokovskem naselju, ob domu starejših itn.). Temu mora biti prilagojen tudi nabor trenažerjev.



Na splošno je fitnes bolj obiskan v popoldanskem času in v jesenskih mesecih, a tudi to je odvisno od specifike lokacije; starejši raje vadijo spomladi in tudi dopoldne. Pozimi je obisk skromen, vendar so anketiranci zatrdili, da bi fitnes obiskovali, če naprave ne bi bile prekrite s snegom in če sedišča in držala ne bi bila mrzla. Rešitev je na dlani: pokriti fitnese s streho, ki bo kljubovala dežju in sončni pripeki. Umestno je tudi vprašanje vzdrževanja naprav. V konkretnih primerih uporabniki niso vedeli, koga poklicati, ko opazijo, da je naprava pokvarjena, da škriplje, da je treba sanirati vadbeni prostor, blatne luknje, poškodovane klopi. Naprave bi torej morale biti korektno opremljene s potrebnimi informacijami: o proizvajalcu, vzdrževalcu, varnostnih certifikatih in jasnih navodilih za uporabo.