Legendarni gostinec, ki kozarcev in krp še ne bo kmalu izpustil iz rok
Ko človek vstopi v spodnjeidrijski bar Bernjak, dobi občutek, da je zašel v časovno kapsulo. Prvo, kar uzre, je ogromna, skoraj do stropa segajoča glasbena skrinja, 110 let star »džuboks«, ki je v dobrih starih časih – za gostince – zabaval obiskovalce. Po stenah visijo nagačene živali; od rib do rac in glav jelenjadi.
Lastnik lokala, 80-letni Franko Bergnach, je pred kratkim prejel priznanje za najstarejšega obrtnika leta, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Bergnach je gostinec že skoraj 58 let in nič ne kaže, da bi kozarce in krpe kmalu izpustil iz rok.
Franko Bergnach – njegov oče je izhajal iz slovenske Benečije, od tod priimek – je bar, ki stoji pod spodnjeidrijsko farno cerkvijo, prevzel 8. decembra leta 1965. V stavbi, obnovljeni leta 1791 – v njej je bil nekoč samostan, nekaj časa po vojni pa celo zapor – se je rodil in po opravljenem vojaškem roku doma obudil družinsko gostinsko tradicijo.
»Na začetku me je skrbelo, ali bo posel uspešen, ampak potem sem videl, da bo šlo. V skoraj šestdesetih letih se je sicer veliko spremenilo. Najprej sem imel gostilno, nato okrepčevalnico, zdaj je tu bar. Bili so lepi časi, kdaj pa seveda tudi težki,« pripoveduje za mizo v svojem baru, med tem ko se na radiu vrti – kaj drugega kot narodnozabavna pesem.
Bar Bernjak, ki mu domačini pravijo zgolj in samo Pri Fronetu, je nekoč slovel kot meka za dobre zabave. V njem se je plesalo in pelo, za pusta in na silvestrovo je bila gostilna tako polna, pripovedujejo Spodnjeidrijčani, da človek tudi po dve uri ni mogel stopiti ven ali noter. Pri Fronetu so se proslavljale sklenjene zakonske zveze in krsti, rojevale so se ljubezni, gostilna je še danes tudi prostor za sedmine. Slovenci srečne in žalostne trenutke pač najraje zalijejo z dobro kapljico.
Potrpežljivost, veselje do dela, prijaznost
Franko Bergnach, eden od pobudnikov za ustanovitev združenja samostojnih obrtnikov občine Idrija in član prvega izvršilnega odbora, ki je pozneje vodil gostinsko sekcijo v domači zbornici, je imel od nekdaj oko za dober posel oziroma za to, kaj mora ponuditi gostom, da se bodo pri njem radi ustavili. Bil je prvi, ki je imel na tem koncu diskoteko, v gostilno je namestil avtomate in biljardne mize – pogosto je s prirojenim čutom prehiteval čas.
A časi so se za gostilniško dejavnost predvsem po epidemiji covida spremenili, le stežka se danes v lokale še zgrinjajo množice. V preteklosti se je dogajalo, da je moral ob 22. uri zvečer na točilni pult postaviti kakšnih 30 piv, ker so imeli delavci po koncu popoldanske izmene samo nekaj minut časa, preden so morali na avtobus, ki jih je odpeljal domov.
Rudarji, pripoveduje najstarejši obrtnik leta 2023, so imeli na vrhuncu rudniške zgodbe o uspehu 15. v mesecu, ko je prišla plača, toliko denarja, da je bil lokal odprt samo zanje.
Ko je Franko Bergnach včasih zjutraj odpiral lokal, so gosti že stali zunaj. Stranke so v temnih kotih kartale za denar, čeprav je bilo to prepovedano. Takšnih prizorov človek danes ne vidi več, postali so legenda. Takšna, kot je spodnjeidrijska gostilna sama.
V svoji obrtniški karieri je Bergnach zamenjal kakšnih pet denarnih valut, koliko strank od blizu in daleč se je ustavilo pri njem, ne ve, sta pa posel vseskozi večinoma vodila sama z ženo Jernejo, ki jo je spoznal – kje drugje kot – za šankom, ko je delala pri njem kot natakarica. »Točno sem vedel, kaj kdo pije. Prišli so možje in glasno zapeli, kar se danes ne dogaja več. V gostilni pogrešam petje,« pravi sogovornik.
Pa vendar se ni naveličal
Na vprašanje, ali se v vseh teh letih ni nikoli naveličal strežbe in ljudi, Franko Bergnach odgovarja nikalno. V dobrih starih časih se je zgodilo, da je moral kakšnega preveč glasnega in »pogumnega« gosta lastnoročno vreči skozi vrata, nanje je kdaj pa kdaj potrkala policija, tudi ravse med posamezniki so videle stene stare stavbe. Anekdot, ki niso vse za javnost, ima lastnik lokala polno.
Med odlikami, ki jih mora imeti dober gostinec, Bergnach izpostavlja potrpežljivost, veselje do tega dela, prijaznost, gost ima, kot poudarja sam, vedno prav – tudi če se oštir zaveda, da nima: »Najslabše je, ko ni prometa, ko sam stojiš za pultom in čakaš, da bo kdo stopil skozi vrata.«
Sogovornik ni »le« eden najstarejših gostincev pri nas, pač pa tudi pričevalec, poln zanimivih zgodb iz nekih drugih časov. Še domačini ne vedo vsi, recimo, da je bil v eni od hiš v okolici farne cerkve nekoč bordel, kamor so zahajali italijanski vojaki.
Bar Bernjak danes še vedno obratuje vsak dan razen torka, lastnik je osebje »pomladil« z novo natakarico, upokojenko Jožico Lampe, ki svoje delo opravlja z enakim veseljem kot Bergnach. Vsaj nekaj se do leta 2023 po njenih besedah ni spremenilo – gostje so še zmeraj radodarni pri napitninah.
