Zaključek razstave sta sooblikovali julijska in avgustovska vremenska ujma
Leto 2023 bi moralo biti za Mestni muzej Idrija leto praznovanja, pa je grenek priokus 70. obletnici delovanja ustanove dodalo deževje, ki je močno poškodovalo Partizansko bolnico Franja ter Rudarsko hišo. Vsaj na osrednjo razstavo Razstavljamo čas vreme ne more vplivati. Varno spravljena na gradu Gewerkenegg je na ogled od četrtkove slavnostne otvoritve.
Razstavo, na kateri z več kot 200 predmeti, 70 fotografijami in avdiovizualnim gradivom predstavljajo kulturo z idrijsko-cerkljanskega območja in razvoj osrednje kulturne ustanove v obeh občinah, posvečajo tako svojim zaposlenim kot tudi splošni in strokovni javnosti. Na njej so na ogled ključna obdobja muzeja – od njegove ustanovitve leta 1953 do leta 2023, ki prinaša kup vprašanj o prihodnosti ustanove kot take ter vloge, ki jo ima v družbi. S podobami in fotografijo obiskovalcu predstavljajo čas v muzeju in hkrati muzej v času.
Rdeča nit razstave so na čas vezani slogani, nekateri znani bolj, drugi manj. Čas je denar predstavlja razvoj obrti in industrije na območju, na katerem deluje muzej, medtem ko so se s citatom Ferija Lainščka Najboljši od časov so časi svobodni posvetili osamosvajanju Slovenije. »Prostor in čas sta pomembni kategoriji pri vsakdanjem muzejskem delu, obisk razstav pa lahko deluje kot časovni stroj in portal do drugih svetov. Časovna oddaljenost širi obzorja. Za pogled nazaj imamo na voljo več podatkov in manj smo obremenjeni s čustvi, zato je preteklost laže predstavljati in vrednotiti kot sedanjost ali prihodnost,« so avtorji razstave zapisali ob njenem odprtju.
Razstavo so vsebinsko zasnovali Nastja Dejak, Marija Terpin Mlinar, Mirjam Gnezda Bogataj, Ivana Leskovec, Milojka Magajne in Miha Kosmač. Kot je na odprtju povedala Nastja Dejak, so 70 let razstavili na obdobja. Na prihodnost in izzive, ki jih bo prinesla, opozarja zadnji del razstave, s katerim so avtorji opozorili na podnebne spremembe. Te so namreč dodobra preoblikovale zasnovo razstave, potem ko je julija silovito neurje najprej močno poškodovalo Partizansko bolnico Franja, zemeljski plaz je podobno storil avgusta z idrijsko Rudarsko hišo. Avtorji so se morali hitro odzvati in zaključek zastaviti drugače – naslovili so ga Izzivi časa.
Od Nikolaja Pirnata do nepogrešljive čipke
Ob vstopu na razstavo je muzej videti kot prostor, kjer čas za vsakega teče drugače, in že takoj na začetku so se muzealke in muzealci poklonili Nikolaju Pirnatu, čigar 120. obletnico rojstva praznujemo letos. V naslednjem sklopu obiskovalec stopi v zakulisje muzeja in se seznani z njegovimi začetki.
Med pomembnimi mejniki te ustanove, ki jih je na odprtju omenil direktor muzeja Miha Kosmač, je bila za »prepoznavnost muzeja letnica 1969, ko so organizirali prve odmevne likovne razstave, leta 1980 sta se zaposlila prva dva kustosa; pomembna je bila celostna obnova gradu Gewerkenegg, na prelomnicah pa smo se znašli nato po epidemiji covida-19, ruskem napadu na Ukrajino in rasti izdatkov za naše delovanje ter letošnjih naravnih nesrečah.«
Razstava Razstavljamo čas je zasnovana precej klasično, obiskovalcu nudi vpogled v področja tehnološke in etnološke dediščine in to, kako je muzej pridobival v upravljanje spomenike. Eden od sklopov ga popelje na mejo med zasebnim in javnim časom; ko se je z razvojem industrije spremenil način življenja, je hišo, kot so pred tem imenovali dnevni bivalni prostor, zamenjala dnevna soba – obiskovalcu se bo zazdelo, da je vstopil v dnevno sobo svoje none.
Še eden od mejnikov, ki so mu kustosi namenili prostor na razstavi, je bila slovenska osamosvojitev. V tistem času sta kulturni preporod doživela tudi muzej in Idrija s 500. obletnico odkritja živosrebrove rude ter rojstva mesta. Nekatere predmete, ki so našim prednikom lajšali vsakdan, na ogled postavljajo prvič, druge so obogatili z zgodbami. Pri snovanju razstave so si ves čas prizadevali iskati ravnotežje med zasebnim in javnim ter prikazati, kako so spremembe v družbi vplivale na življenje tukajšnjih ljudi.
Razstava, posvečena strokovni in splošni javnosti
Posebej zanimiv utrinek so predmeti, ki so jih izbrali muzejski kustosi in so jim tako ali drugače pri srcu. S tem so se posamezniki, ki jih obiskovalci razstave po navadi ne vidimo, »odprli« na malo bolj oseben način. Od gojzarjev in čelade, klekljane bluze, do higienskih vložkov iz »davne« preteklosti in razglednice, poslane po pošti. Državna sekretarka za kulturo v kabinetu predsednika vlade Kaja Širok je poudarila prav to – da se »nobena muzejska zgodba ne piše sama, da jo pišejo ljudje. In da Mestni muzej Idrija nima samo duše, pač pa tudi eno veliko srce.«
Na vprašanje, komu posvečajo razstavo Razstavljamo čas, je Miha Kosmač odgovoril: »Vsem v tem prostoru. S posameznimi drobci smo se želeli približati različnim generacijam Idrijčanov in Cerkljanov in jim omogočiti, da bi vsak našel kak predmet, ki bi ga spomnil na določeno obdobje. Tako smo se želeli pokloniti ljudem, ki nam darujejo predmete.«
Je svojevrsten hommage različnim generacijam muzealcev ter kulturnim zanesenjakom. Želja muzealcev je ostati aktiven upravljavec dediščine, ki pa mora, kot je opozoril tudi Kosmač, ostati dostopna javnosti. Znanje, izkušnje, izsledke proučevanj in pozitiven odnos do skupne dediščine tega prostora so zlili v razstavo, ki bo na ogled do 21. januarja prihodnje leto.
