Ustvarjalnost, ki presega nacionalne okvire
V okviru častnega gostovanja Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu se je na razstavi ilustracij Slovenska ilustracija: nepričakovano razkošje, ki sta jo pripravila Center ilustracije (pod okriljem zavoda Divja misel) in Javna agencija za knjigo, mednarodna javnost srečala z najboljšim, kar ponuja slovenska ilustracija. Kakšni so bili odzivi obiskovalcev in kaj lahko takšne predstavitve prinesejo domači ilustratorski skupnosti?
Ob ilustracijah desetih nagrajenih avtorjev – Zvonka Čoha, Maje Kastelic, Tomaža Lavriča, Polone Lovšin, Andreje Peklar, Lile Prap, Alenke Sottler, Damijana Stepančiča, Petra Škerla in Ane Zavadlav – so bila na razstavi predstavljena dela 32 ilustratorjev iz širšega nabora, spremljal jih je tudi obrazstavni katalog, ki s 66 ustvarjalci priča o živosti in pestrosti sodobne slovenske ilustracije.
»Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena? Je v prostoru, ki ga danes poseljuje večinoma slovensko govoreča skupnost in ima okoli dva milijona prebivalcev, kaj dovolj specifičnega, da bi zaznamovalo nekaj tako širokega, kot je polje ilustracije? Ali lahko zamejimo slogovne vplive, pretočnost misli, čustev in izkušenj, ki ne priznavajo družbeno vzpostavljenih meja? Ali lahko določimo, kaj naj bi bilo v ilustraciji slovenskega?« je v besedilu Od slovenske ilustracije do ilustracije, objavljenem v omenjenem katalogu, zapisala vizualna umetnica, ilustratorka in performerka Samira Kentrić.
Kratka zgodovina slovenske ilustracije
Uradne začetke razvoja slovenske ilustracije je treba iskati v letu 1848, ko so slovensko govoreči umetniki po pomladi narodov z okrepljeno narodno zavestjo začeli objavljati v slovenskih knjigah in periodiki, čeprav so po večini še naprej risali tudi za tujejezične publikacije, je poudarila Samira Kentrić in dodala, da je bila pomemben premik v slogu in razvoju ilustracije druga svetovna vojna, ko se je večina prebivalstva uspešno postavila nasproti okupaciji in so se publikacije s tiskarnami vred preselile v ilegalo. »Partizanske grafike so postale likovni odsev lokalne emancipacije, slog se je v zaostrenih razmerah poenostavil in postal ekspresivnejši, povečalo se je tudi število ilustratork.«
Po vojni je bila s poslanstvom širjenja vizualne in bralne pismenosti najmlajših ustanovljena založniška hiša Mladinska knjiga, istega leta – leta 1945 – so ustanovili Likovno akademijo, »doma šolane ustvarjalce so motivirali s strokovnimi nagradami, slovensko govoreča stroka je aktivno sodelovala v Mednarodni zvezi za mladinsko književnost (Ibby), od začetka je bila tudi del knjižnega sejma otroške in mladinske literature v Bologni. Številne nagrade v tujini so prispevale k oblikovanju pojma Ljubljanska pravljična ilustratorska šola, ilustriranje je postalo samostojni poklic in ilustracija se je čedalje bolj širila v knjige za odrasle.«
Veliko obiska in pohval
Samozadostnost ilustracije kot medija je okrepila tudi ustanovitev posebne sekcije za ilustracijo pri Združenju slovenskih likovnih umetnikov, Bienalu slovenske ilustracije, prvič organiziranemu leta 1993, se je leta 2007 pridružil – in postavil nasproti, pravi Samira Kentrić – Bienale neodvisnih; ta je »demokratiziral strokovni prostor ilustracije in podrl meje, ki jih postavljajo tisk ali zahteve po kontinuiteti in relevantnosti objav«.
Dve leti zatem so na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje začeli izvajati specializirani študij ilustracije, k razvoju pa danes opazno prispeva predlanskim ustanovljen Center ilustracije, ki je prevzel tudi organizacijo in produkcijo razstave Slovenska ilustracija: nepričakovano razkošje. Za domiselno, razgibano in dovršeno postavitev sta zaslužni Sara Badovinac in Sara Škarica (Sara & Sara), ki sta za oblikovanje mobilne razstavne opreme, namenjene promociji slovenske ilustracije, prejeli prvo nagrado na festivalu Zagrebški teden oblikovanja, tudi v Frankfurtu je postavitev vzbudila veliko zanimanja, obiska in pohval, sta povedali vodja Centra ilustracije Maša P. Žmitek in direktorica zavoda Divja misel Tina Popovič.
Izrazito skupnostni nastop
Redki tuji obiskovalci so v razstavni prostor stopili s poznavanjem naših ustvarjalcev, sta dodali, »večini smo prvič predstavili našo raznovrstno, generacijsko in slogovno raznoliko skupnost izjemnih ustvarjalcev ter zanjo vzbudili zanimanje. Od našega osnovnega nagovora so se nato glede na zanimanje posvetili avtorjem, ki so jih nagovorili.« Nekatere avtorje so obiskovalci prepoznali in povezali s Slovenijo, obrazstavni katalog, inovativno zasnovan kot nabor predstavitvenih kartic, predstavljenih tudi na stojalu v razstavnem prostoru, kjer so si jih obiskovalci lahko ogledali, izbrali in odnesli domov, pa je pokazal, »da so nekatera dela prej pošla kot druga, ne glede na vrsto ilustracije. Zanimanje je bilo tako za domišljijsko kot stvarno ilustracijo in resnično nismo našli vzorca.«
Izumljati se – vedno znova
Nekateri obiskovalci so se spraševali, ali je Center ilustracije agencija, ki sodelujoče tudi zastopa, sta poudarili Maša P. Žmitek in Tina Popovič, in bili so prijetno presenečeni, »da avtorje le povezujemo in predstavljamo, ne pa tudi zastopamo v smislu agentskega dela. Vsi kontakti sodelujočih so navedeni v katalogu, kar je bilo zaznati kot dobra popotnica. Kar nekaj je bilo tudi vprašanj in pohval naše organiziranosti, siceršnjega dela Centra ilustracije, povezanosti z domačim literarnim svetom in založniki ter našim izrazito skupnostnim nastopom.«
Razstava je prinesla potrditev, da je predstavljanje slovenske ilustracije, »ki je izjemna in mednarodni javnosti ne tako dobro znana«, pomembno in smiselno, pa tudi, da je, kot je zapisala Samira Kentrić, ne zamejuje ne pisana beseda ne nacionalni prostor – »in prav je, da se izognemo potrebi po njenem natančnem definiranju, da ji pustimo, da se vedno znova izumlja in si oporeka sama«.
