Kar je potlačeno, se vrača dvojno
V okviru sejemskega dogajanja je na univerzi Goethe pretekli petek potekala tudi odmevna okrogla miza o kritiki ideologije v današnjem svetu, na kateri so poleg teoretikov frankfurtske šole kritične teorije Rainerja Forsta, Regine Kreide in Martina Saara sodelovali tudi teoretiki ljubljanske psihoanalitične šole Alenka Zupančič, Mladen Dolar in Slavoj Žižek.
Dan zatem je v okviru dogodka Unescove mreže mest literature z naslovom Pripovedi o preživetju Alenka Zupančič med drugim spregovorila še o vlogi resnice v sodobni družbi, teorijah zarote, humorju, cenzuri, umetni inteligenci in kritični misli. Če je na petkovi okrogli mizi dejala, da je med intelektualci v porastu strah, ki jim preprečuje, da bi povedali, kar mislijo, nemalokar pa onemogoča tudi razpravljanje o določenih temah in uporabo določenih besed, je na pogovoru, ki ga je moderiral Aljoša Pužar, poudarila, da je resnico vselej treba obravnavati v kontekstu določenega konflikta ali konfiguracije, ne le kot nekakšno večno, splošno resnico.
»Resnico moramo iskati znotraj teh specifičnih kontekstov in konfiguracij; prav zato povezavo z literaturo in njenim načinom artikulacije resnice vidim v znamenitih besedah Jacquesa Lacana, ki je dejal, da ima resnica strukturo fikcije. S tem ni mislil, da je resnica le neka fikcija, pač pa da o resnici ne smemo razmišljati zgolj kot o osnovnem dejstvu, ki ga lahko razkrijemo, razgradimo ali na katerega lahko opozorimo, temveč kot o nečem, kar je vedno artikulirano z besedami, čeprav tega nekaj ne moremo izreči neposredno. Nekaj se namreč izkaže za resnico prav zaradi neke umetelnosti, zaradi umetnosti govora, ubesedovanja, pristopa, ki posreduje določeno resnico. Lacan je izraz je skoval v povezavi s Hamletom, z znamenito igro v igri, mišnico, kjer je fikcijo treba celo podvojiti, da bi artikulirali resnico celotne situacije.«
Glede cenzure in svobode govora je Alenka Zupančič dejala, da se svobodo govora pogosto obravnava na smešno površinski način, »v smislu da nekoga samo namenoma podžigaš, potem pa rečeš, da imaš vendarle svobodo govora in se ob tem še zelo junaško počutiš. Gre samo za spektakel, ki je grozljiv in prazen hkrati; saj veste, svoboda govora naj bi nas tradicionalno branila pred tistimi, ki so na oblasti, ki imajo moč, oziroma nas zaščitila pred določenimi sankcijami«.
Ob tem je poudatila, da se dandanes od vsakogar ves čas zahteva tudi določena samocenzura, zavedanje, kaj lahko rečeš in česa ne, skrajnosti cenzure pa so vidne tudi v prepovedi knjig in drugih besedil. »Namesto da bi ljudem omogočili, da berejo, presojajo in kritično analizirajo, kar berejo, te stvari preprosto izginejo iz javnih arhivov, iz spomina, kar je skrajno napačen način reševanja dejanskih družbenih problemov. Če jih rešujemo na način, da nekaj preprosto izgine iz našega vidnega polja, ne pridobimo popolnoma ničesar. Lahko sicer rečete teh knjig ne bomo brali, spremenili bomo ta in ta stavek, a spremenilo se ne bo nič – spremenila se bo le naša sposobnost kritične presoje teh besedil, sposobnost premišljevanja o stvareh in odzivanja nanje.«
Če si samo zaščiten pred stvarmi, tudi stvarmi, ki ti lahko povzročajo čustveno bolečino, si namreč povsem neopremljen za kakršnokoli interakcijo v resničnem svetu, »kar ni ne napačen, temveč tudi nevaren način soočanja s težavami. Veliko več pozornosti bi morali posvečati načinu, kako ljudje prebirajo besedila in kako formirajo svoje nargumente,« je še dodala. Kajti »kar je potlačeno, se vrača dvojno«.
