Za nami Frankfurt, pred nami Bologna
Z direktorico Javne agencije za knjigo Katjo Strgar smo ob zaključku slovenske predstavitve na frankfurtskem knjižnem sejmu spregovorili o odzivih domače in mednarodne javnosti, presenečenjih in izpolnjenih pričakovanjih ter korakih, ki sledijo.
Kakšni so odzivi domače strokovne javnosti in sodelujočih ter kakšni odzivi nemške strokovne javnosti?
Odzivi slovenskih avtorjev so, kolikor pridejo do mene, izjemno kakovostni. Zlasti sem videla zelo nasmejane obraze, dogodki so bili polni. Tudi odzivi slovenske strokovne javnosti so večinoma pozitivni. Občasno seveda pride tudi do kakšne kritike, kar je hvalevredno in se je pravzaprav veselim, medtem ko od nemške in mednarodne javnosti pridejo same res navdušene besede – navdušuje jih svetlost in igrivost paviljona, pa tudi česar smo si želeli, da so v središču knjige in da se ljudje v paviljon zatečejo v trenutku, ko si želijo nekaj miru in stika s knjigo. Mislim da je ustrezno razporejena kombinacija kakovostnega mednarodnega strokovnega programa in avtorskega programa izjemno dobro uspela.
Nad čim je bila mednarodna javnost najbolj presenečena?
Mislim da so vsi presenečeni nad bogastvom; čeprav smo vselej znova ponavljali, da je slovenska literatura zelo raznolika, bogata, da imamo vse oblike in žanre in da smo močni tudi na strokovnem področju, jih to vseeno preseneča. Pa na primer, da potrebujemo za predstavitev ljubljanske filozofske šole dvorano za 600 ljudi – prepričevali so nas, da to ni potrebno, pa vendar je precej ljudi ostalo pred dvorano in so dogajanje spremljali preko ekranov od zunaj.
In kaj je v tem tednu še posebej navdušilo vas?
To, da so otroci po različnih šolah izjemno kakovostno sprejemali slovenske avtorje, da so vprašanja za avtorje do moderatorjev prihajala še dolgo po dogodku, je bil izrazito pozitiven odziv, zlasti ko govorimo celo o najstnikih; to je nekaj, česar si lahko samo želimo, ne samo pri nemški publiki, ampak tudi pri naši. Morda tudi to, da smo imeli na tako imenovani jutranji medeni uri na predstavitvah avtorjev ob desetih zjutraj vselej precej publike. Publika namreč ni zagotovilo, priti mora zaradi lastnega interesa, si v poplavi dogodkov na sejmu izbrati prav tega.
Nedvomno je gostovanje tesneje povezalo tudi slovensko literarno skupnost – ne le avtorje, tudi ilustratorje, urednike, producente, prevajalce, založnike in druge.
Ja, priča sem bila tudi pogovoru o zlasti tesnem povezovanju žensk, o podpiranju druga druge, o tem, da si pomagajo, si stojijo ob strani in si odpirajo vrata. Prav zanimivo je, da je bilo v končni fazi v programu več žensk kot moških, pa čeprav je bilo to zaradi količine prevodov naključje. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje mlajših in starejših generacij, tako v kontekstu programa kot tudi samega druženja.
Kako ocenjujete slovensko pripravljenost na projekt, smo v Frankfurt prišli s kakšnimi napačnimi, nepopolnimi predstavami?
Rekla bi, da ne – nenazadnje so kuratorji izkušeni obiskovalci frankfurtskega sejma, sejem poznajo oziroma poznamo iz različnih perspektiv, in to se je izkazalo kot bistveno. Omogočilo nam je kakovostno razumevanje časa in prostora na sejmu, tega, kaj umestiti na sejmišče in kaj na lokacije po mestu; hkrati pa je bila ob tem pomembna tudi pomoč ekipe frankfurtskega sejma, ki večkrat pogleda program in poda kakšen nasvet. Ta hip seveda ne morem biti povsem objektivna, saj se projekt še ni v celoti zaključil, in morda bom čez tri mesece razmišljala drugače, ampak resnično ne vem, kaj bi spreminjali.
In kateri koraki bodo sledili sedaj?
Delo na projektu Bologna (smeh). Ja, zares se projekt Frankfurt s prihodom domov še ne konča. Nekateri dogodki oziroma deli programa še trajajo, slovenski avtorji se bodo še predstavljali na festivalih v Švici, Avstriji, Nemčiji, knjižni sejem na Dunaju bo imel prav tako izjemno kakovosten slovenski program – stvari grejo torej dalje in to je to, česar si želimo. Seveda se z naslednjim letom prekine financiranje iz kohezije in bo sredstev manj, ampak verjamem, da smo odprli toliko stvari, da bomo sedaj tudi z manjšimi sredstvi lažje prišli do boljših odrov, do boljših založb, do odmevnejših nastopov.
Omenili ste slovensko gostovanje na otroškem knjižnem sejmu v Bologni, ki se bo odvilo aprila prihodnje leto. Kakšno je stanje projekta, v kateri fazi so priprave?
Direktorici sejma v Bologni sem dejala, da se s projektom začnemo intenzivno ukvarjati čez štirinajst dni, ko se tudi slišiva. Smo imeli pa v času frankfurtskega sejma zelo dobri razstavi ilustracije in to je osnova, ki jo imamo tudi za Bologno; poleg tega tretjina avtorjev, ki je nastopila na sejmu, piše tudi otroško in mladinsko literaturo. Stvari, ki smo jih načrtovali oziroma idejno zastavili, bomo začeli v novembru izvrševati. Zagotovo bodo v programu tudi lutkovne predstave, zagotovo bo poleg razstave na sejmišču še druge razstave, tistih nekaj terminov, ki jih dobimo, bomo zapolnili z dogodki, dogovarjamo pa se tudi za dogodke po različnih šolah ter literarnih ustanovah po celi regiji, ne samo v Bologni.
