Portret: Tudi legendarni Gianluigi Buffon zgolj (velik) človek

Kdo ve, kako visoko bo kotiral Gianluigi Buffon na večni lestvici najboljših nogometnih vratarjev čez sto let, ta čas gotovo sodi med tri največja vratarska imena v 150-letni zgodovini čudovite igre z žogo. Italijanski nogomet je zapustil njegov glavni ambasador, idol najmlajših, pravi profesionalec in človeški velikan, ki je pri 40 letih osvojil skoraj vse, kar je možno osvojiti.



Eno največjih nogometnih zgodb doslej bi lahko opisali numerično. Gigi Buffon namreč ni zaman kotiral na vrhu skoraj dve desetletji svoje kariere. Potem ko se je leta 2001 preselil iz Parme v Torino za tedaj vrtoglavih 52 milijonov evrov – še danes rekordna odškodnina za vratarja –, je v majici Juventusa igral 656 tekem, jih zbral 300 brez prejetega gola in se v tem času uveljavil kot poveljnik slačilnic Juventusa in italijanske reprezentance.

Buffon zadnjič padel v Celju

Prav z »azzurri« je dosegel največ, kar lahko doseže nogometaš. Italija se je na mundialu v Nemčiji zavihtela na nogometni Mount Everest prvič po 24 letih, v nepozabnem finalu v Berlinu strla odpor legendarnega rodu Francije ter zapisala v zgodovino imena, kakršna so Buffon, Totti, Del Piero, De Rossi, ... Italijani so na poti do 9. julija 2006 nanizali 25 tekem brez poraza, zadnja jih je 9. oktobra 2004 premagala Slovenija v Celju, ko je matiral Buffona tedaj rezervist Boštjan Cesar!
Buffon je razkril svoj potencial že v najstniških letih. V majici reprezentance je debitiral 29. oktobra 1997 pri 19 letih in 9 mesecih kot rezerva za poškodovanega Gianluco Pagliuco, za nameček kar v dvoboju dodatnih kvalifikacij za SP 1998 v Moskvi! Gigi je postal najmlajši italijanski vratar po 2. svetovni vojni in si lastil dosežek do 1. septembra 2016, ko je debitiral med »azzurri« Gianluigi Donnarumma. Izbrano vrsto je zapustil 23. marca letos ob porazu z Argentino in si pripisal rekordni 176. nastop v majici z državnim grbom; kapetanski trak je nosil prav tako rekordnih 80 tekem.

Konec tedna se je poslovil tudi od največje in najvplivnejše nogometne družine na »škornju«, potem ko je odigral zadnjo tekmo za Juventus. Igrišče je zapustil ob 16.21, v 19. minuti drugega polčasa, in s solzami v očeh dočakal stoječe ovacije. Nemogoče je našteti vse, ki so mu v zadnjih dneh poslali sporočila. Nanj se je spomnil tudi nekdanji najboljši košarkar Kobe Bryant, ki je del otroštva preživel v Italiji, odlično pozna vrstnika Gigija: »Velikan. Legenda.«



Gianluigi Buffon ni zgolj statistično odličen vratar, čigar vitrino krasi trojček iz leta 1999 v majici Parme (italijanski pokal, superpokal in pokal Uefa), devet naslovov italijanskega prvaka z Juventusom, ki jim je dodal tudi štiri zmage v pokalu, pet v superpokalu in – zanimivo – naslov prvaka serie B. Buffon še močneje slovi kot stereotipni kapetan, ki je ostal velik človek tako ob porazih kot zmagah. Vedno je bil na voljo medijem, navijačem in pokroviteljem, znal je potolažiti poraženega tekmeca. »Nogomet v marsičem odraža filozofijo življenja in ti ponuja podobne izzive. Zato je pomembno, da ostaneš človek tudi v najtežjih preizkušnjah na igrišču,« je zatrdil Buffon, ki v soboto zvečer ni želel dodatne proslave, zadostovala mu je vožnja prvakov z odprtim avtobusom po Torinu. »To je moj dan, poln čustvenih odzivov, ki ga želim preživeti normalno. Ne znajdem se dobro ob proslavah, kot otrok nisem maral praznovati niti svojega rojstnega dne,« je dodal Gigi.

Oče dvigalec uteži, 
mati metalka diska

Pogosto igra dobrodelne tekme, s katerimi akterji zbirajo sredstva za otroke iz revnih okolij, sodeluje tudi v Uefini kampanji »spoštuj različnost«, s katero želi krovna evropska hiša izkoreniniti različne oblike sovraštva in nestrpnosti. Kdor bi ga želel bolje spoznati, lahko prebere Buffonovo avtobiografijo »Številka 1«, ki je izšla leta 2008. Buffon je tudi politično aktiven državljan, leta 2013 je denimo javno podprl Maria Montija na tedanjih volitvah, leta 2016 pa referendumsko kampanjo premiera Mattea Renzija. Z nekdanjo soprogo, češko manekenko Aleno Šeredovo, ima sina Louisa Thomasa (2007) in Davida Leeja (2009), z novinarko in TV voditeljico Ilario D'Amico pa sina Leopolda Mattio (2016). Rojen je bil v športni družini, oče Adriano je bil namreč dvigalec uteži, mati Maria Stella metalka diska, njegovi sestri pa članici odbojkarske reprezentance.

Vino? Primitivo in chardonnay

Buffon ima kar prav in tudi najbolj izpostavljene človeške legende so krvave pod kožo. Leta 2000 se je denimo za las izognil štiriletnemu zaporu zaradi ponarejanja listin pri vpisu na fakulteto v Parmi; plačal je 6,4 milijona lir kazni – 6400 nekdanjih nemških mark –, potezo pa pozneje obžaloval kot »največjo napako v mojem življenju«. Maja 2006 – med afero Calciopoli – je bil obtožen vplačevanja športnih stav, toda zatrdil je, da je igral zgolj na tekme tujih prvenstev, dvakrat pa so ga javno povezali tudi s simpatiziranjem s fašizmom in nacizmom (1999 in 2000) zaradi različnih napisov na majicah. Enkrat mu jo je pošteno zagodel tudi nogomet; ko je Juventus izgubil finalno tekmo lige prvakov leta 2003 z Milanom po izvajanju 11-m, je Buffon leto dni trpel za depresijo. Tudi iz te nevšečnosti je izšel zmagovalno, kot bo najbrž uspešen pri svojih naslednjih izzivih.
Buffon namreč še ni rekel zadnje, morda bo nadaljeval kariero v Franciji – povezujejo ga z odhodom v PSG –, morda v ZDA ali pa v Avstraliji kot njegov nekdanji soigralec in še ena legenda Juventusa Alex Del Piero. Vratar, ki se je rodil 28. januarja 1978 v Carrari v Toskani, si je omislil nove projekte. Lani je vložil del sredstev v nakup ene od vinskih kleti v Apuliji, proizvaja lastno znamko vina »Buffon #1«, prisega na rdeče vino primitivo in belo chardonnay.