V nadaljevanju preberite:

Poleti 1998 se je začelo pisati novo bogato poglavje v zgodovini slovenskega športa. Predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl se je odločil za tvegano potezo, ko je za selektorja članske reprezentance imenoval Srečka Katanca. Komaj 35-letni strokovnjak še ni imel bogatih trenerskih izkušenj, saj je zgolj asistiral Dragu Kostanjšku pri vodenju mlade reprezentance Slovenije, v sezoni pred nastopom najodgovornejše funkcije pa je vodil Gorico. Resda pa je imel bogate izkušnje iz igralske kariere.

Ker so se predhodne kvalifikacije za evropsko in svetovno prvenstvo končale bolj ali manj klavrno za slovensko izbrano vrsto, Katančevi četi javnost tudi tokrat ni pripisovala velikih možnosti v bitkah z Norveško, Grčijo, Latvijo, Gruzijo in Albanijo. Šestega septembra pa se je v zibelki demokracije že pokazala prva iskrica, ki je pozneje zanetila nogometno evforijo na sončni strani Alp. Slovenci so na olimpijskem stadionu v Atenah pogumno krenili v spopad z Grki. Katanec, prekaljeni legionar, ki je po Olimpiji z velikim uspehom igral za Partizan, Stuttgart in Sampdorio ter tudi za jugoslovansko reprezentanco, je takoj ustvaril jedro izbrane vrste, prvo postavo so ljubitelji nogometa kmalu poznali na pamet. Proti Grkom so igrali Simeunović, Milanič, Galić, Knavs, Novak, Čeh, Pavlin, Rudonja, Zahović, Udovič (od 46. Englaro), Osterc (od 70. Šiljak, od 73. Aćimović).