Ni ga nogometnega zanesenjaka, ki v zadnjih mesecih ne bi pogrešal gledalcev na tribunah. Še zlasti v primeru kakovostnih in živahnih predstav na zelenici. In ena takšnih je bila na tretjo septembrsko soboto v Ljudskem vrtu, kjer so državni prvaki iz Celja in domači akterji najuspešnejšega nogometnega kluba pri nas – v treh desetletjih slovenske samostojnosti – uprizorili dinamičen nogomet. Zato se je po koncu zdelo, da v nobenem taboru ni bilo razočaranja.

Tekma se je začela hkrati z odločilnimi minutami na kolesarskem Touru, peščica uradnih oseb na vzhodni tribuni pod Kalvarijo – legendarno zahodno tribuno s prepoznavnim lokom strehe že nekaj časa prenavljajo – je vneto spremljala dogodke iz Francije. In prav podobno, kot je bilo opazno zadovoljstvo, da sta si plen razdelila Slovenca, četudi je bilo mnogim žal na koncu poraženca Primoža Rogliča, je bila pozneje rdeča nit štajerskega derbija podobna: jasno, domače bi bolj zadovoljile tri točke, gostom bi zmaga vlila še več samozavesti pred četrtkovim gostovanjem v Armeniji, prav nihče pa ni kazal kakšne potrtosti, oba trenerja – Mauro Camoranesi pri vijoličnih in Dušan Kosić v taboru državnih prvakov – sta poudarila, da jima je prav ta tekma potrdila pot krivulje navzgor ...

Če bi sodili po videnem v prvem polčasu, zlasti v njegovih prvih dveh tretjinah, bi Celjani lahko z zvrhano košaro optimizma odpotovali proti Armeniji, kjer jih čez tri dni čaka boj za uvrstitev v zadnje kolo kvalifikacij za evropsko ligo. Tako pa so tudi oni – podobno kot 15-kratni državni prvaki iz Maribora – pokazali dva obraza.



»Drži, res je bila v prvih 25 minutah naša igra zanesljiva in na želeni ravni. Ni preprosto igrati proti Mariboru v visokem in zbranem ritmu do konca tekme,« je poudaril Kosić, prikimal namigu iz novinarskih vrst o najboljši tekmi Celjanov doslej v tej sezoni, hkrati pa si zaželel, da bi mirno pri klubu pričakali prve oktobrske dni, ko bo končno odzvonilo možnosti prestopov, tako pa se bo dejansko njegovo moštvo lahko ustrezno zbralo za nadaljevanje sezone, v kateri prvič v klubski zgodovini brani šampionsko lovoriko. Od moštva, ki si je za zadnje predstave v prejšnjem prvenstvu pridobilo številne simpatije po nogometni Sloveniji, se je pred kratkim poslovil Dario Vizinger, ki zdaj že uspešno nadaljuje svojo pot pri WAC iz Volšperka, edinem koroškem predstavniku v avstrijskem nogometnem prvenstvu. Obenem še vedno ostaja čvrsto jedro zasedbe, pri kateri so tudi v soboto nase posebej vidno opozorili vratar Matjaž Rozman, motor številnih akcij Luka Kerin in vodilni igralec prejšnje sezone Mitja Lotrič.

Kronavetrova poteza tekme

Novi Maribor? Pred Camoranesijem je zanimivo poglavje njegove pisane nogometne poti. V Ljudskem vrtu, kjer organizacija kluba tudi v teh težkih razmerah vidno prekaša slovensko konkurenco, šteje le domač naslov, s te odskočne deske pa nato še odmevni evropski dosežek. Nazadnje so vijolični ostali tako brez lovorike kot tudi daljšega poletja na stari celini, večinoma bled prvi polčas iz mariborskega zornega kota na štajerskem derbiju je botroval oceni o razpokah v obrambnih vrstah, pomanjkanju ustvarjalnosti v režiji igre, premalo konkretnemu napadalnemu dvojcu Mešanović-Mlakar.

Toda nadaljevanje tekme je le prineslo vsaj obrise tistega Maribora, o katerem sanja armada navijačev pod Pohorjem, tudi potezo dneva Roka Kronavetra s škarjicami za izenačenje izida na 2:2.

»Imamo igralce, ki lahko zasukajo potek dogodkov, med njimi je denimo prav Rok,« je poudaril trener domačega moštva, pred katerim je zdaj prav poseben izziv. Vijolični bodo namreč v soboto gostovali v Sežani, kjer je nekdanji svetovni prvak začel svojo trenersko pot na Slovenskem: »Res bo ta tekma zame posebna, a vendarle samo do njenega začetka. Odtlej bom razmišljal le o naši zmagi. Lepe trenutke sem preživel v Sežani, moštvo je tam posebno. Ne igra tako kot drugi v Sloveniji, zato se bomo za soboto morali prav posebej pripraviti.«