Po dežju je sonce le pokazalo Franjo v najlepši luči

Ljubljana – Z nedeljskim vrhuncem se je sklenila še ena uspešna izvedba najbolj številčnega kolesarskega dogodka pri nas, ki je tokrat večinoma minil v sončnem in precej vročem vremenu. Vtisi kolesarjev, ki si bolj kot vrhunskega rezultata želijo zanimivega popoldneva na kolesu, so bili tokrat tudi zaradi barjanke enotni – maraton Franja si zasluži vse pohvale.

V petek popoldne se je tridnevni kolesarski šov na cestah v Ljubljani in okolici začel s kronometrom, ki je bil tokrat rekordno obiskan, 470 kolesarjev na štartu prireditelji niso imeli še nikoli. To je s seboj prineslo tudi nekaj logističnih težav, a jih je direktor maratona Gorazd Penko brez večjih težav rešil, nato mu je preglavice povzročil še hud naliv nad Ljubljano.


 

Zaslužen aplavz za prvaka

Amaterskih kolesarjev, ki se želijo preizkusiti tudi v kraljevski disciplini kolesarstva, je iz leta v leto več, žal pa je kronometer zaradi svojih zahtev tudi precej nevaren. Dobršen del prijavljenih na štart ima »v žepu« le peščico dni na kolesu za kronometer, za nameček so se s štartne rampe večinoma pognali prav v času, ko je bila cesta med Ljubljano in Domžalami najbolj spolzka. Padcev je bilo precej, za nekatere je bilo preveč nevarno že prvo krožišče na Ameriški aveniji po 200 metrih, a so prireditelji kolesarje v bolj ali manj dobrem stanju vseeno spravili nazaj pod streho.

Ko so zvečer v središče pozornosti stopili še najboljši slovenski profesionalni kolesarji in njihovi kolegi iz kategorije do 23 let, je dež že ponehal, Jan Tratnik pa je z novim rekordom proge državnega prvenstva poskrbel, da s(m)o se novemu nalivu nad BTC Cityjem izognili le za nekaj minut. Ko je Tratnik oblekel majico državnega prvaka na odru za zmagovalce, mu je zbrano občinstvo namenilo zaslužen aplavz, nato se je njihova pozornost preusmerila na novost letošnjega maratona Franja.


 

Kot toskanske bele ceste

Barjanka je na štart pritegnila tudi pri nas večinoma zapostavljeno skupino kolesarjev, ki iščejo najrazličnejše načine za kolesarske avanture, rezultat in čas ob prihodu na cilj sta jim povsem postranska stvar. Barjanka jim je letos ponudila nekaj posebnega – dobrih 25 kilometrov precej razmočenih makadamskih odsekov, udeleženci pa so z blatnimi nogami in dresi spominjali na tekmovalce na letošnji makadamski klasiki Strade Bianche, ki spomladi v Toskano pritegne najboljše na svetu.
Ko je podžupan Ljubljane Aleš Čerin ob osmi uri s štartno pištolo oznanil začetek krstne barjanke, je bilo nebo nad Kongresnim trgom še sivo, temperature pa jesenske. A se je tudi sonce hitro pridružilo nekaj manj kot 300 kolesarjem na poteh po Ljubljanskem barju, prvi avtomobil je z zmernim tempom poskrbel, da vožnja za večino ni bila pretežka, prijazni domačini na treh okrepčilno-informativnih postajah pa za to, da nihče ni bil lačen in žejen.



Po vsakem makadamskem odseku je bilo videti nasmejane obraze, ki so uživali v nečem novem, takšen je bil tudi Igor iz Novega mesta: »Nekaj podobnih idej je v preteklosti že bilo, a nobena ni bila niti približno tako dobro izvedena kot barjanka. Dirke na Franji so zame preveč, ne maram nervoze in visokih hitrosti, tokrat pa sem prav užival in upam, da se bo barjanka vrnila tudi v prihodnjih letih.«

Sobota je sicer prinesla tudi otroški maraton s 180 nadobudneži, najbolj množični sploh pa je bil 25-kilometrski družinsko-šolski maraton s kar 3500 udeleženci.

Tridnevna dirka magnet za tujce

Z odzivom je bil v soboto zadovoljen tudi Penko: »Vesel sem, da smo že prvo leto poželi tak odziv, skoraj 300 kolesarjev ni malo. Sledimo trendom tujih organizatorjev, ki v že tako težke trase uvrščajo tudi makadamske odseke, nam pa bo barjanka služila predvsem zato, da bomo lahko izvedli v prihodnosti tridnevni tekmovalni dogodek, kakršnega si želimo. To bo pritegnilo še več tujcev, ta dogodek ima izjemen potencial, je tudi začetek prepoznavanja Ljubljanskega barja kot odlične kolesarske destinacije, ki ni preveč prometna.«



Tudi Penko zagotovo ni preslišal mnenj udeležencev, ki so se nad barjanko navdušili ravno zaradi njene netekmovalne narave, toda o razlogih enega najbolj izkušenih kolesarskih delavcev pri nas ne gre dvomiti, nenazadnje bi maraton Franja kot tridnevna dirka stopil ob bok le peščici tovrstnih dogodkov v tujini.

Nedeljska veliki in mali maraton sta še vedno daleč največji magnet, na 156-kilometrski razdalji je nastopilo 1390 kolesarjev, na 97-kilometrski pa le 40 manj. Gneča na štartni črti je bila tako precejšnja, a so prireditelji obdržali lanski sistem tekmovalnega štarta kar iz BTC-ja, brez zaprte vožnje po Ljubljani, ki se je izkazal za zadetek v polno.

Veliki maraton v Nemčijo, mali je ostal doma

Letos je tako štart iz zadnjih vrst potekal mirno, brez prerivanja in predvsem z mnogo manj situacijami na robu padca kot v prejšnjih letih. Povsem gladko ni šlo niti tokrat, že po nekaj kilometrih so po grdem padcu na malem maratonu posredovali reševalci, na splošno pa je bil občutek na cesti veliko boljši kot štiri ali pet let nazaj. Sonce prav veliko usmiljenja za kolesarje ni imelo, povprečna temperatura se je povsem približala 30 stopinjam Celzija, kar je bila za kolesarje največja težava na vzponih, na malem maratonu na poti v Suhi Dol in na velikem pri vzponu na Kladje. Prvi je ciljno črto velikega maratona v rekordnih treh urah in 39 minutah prečkal Nemec Alexander Steffens, zmagovalec male Franje Miha Alič je za slabih 100 kilometrov potreboval le 2 uri in 26 minut, kolesarji pa so v cilj kapljali še večji del popoldneva.



Redke senčne zaplate in mrzla voda sta bili najbolj zaželeni dobrini, nekoliko kasneje v prireditvenem šotoru ob makaronih in pivu pa je bil dosežen konsenz – tudi 37. maraton Franja si zasluži zelo visoko oceno. Franja 2018 je pod streho, za Gorazda Penka pa se bodo že jutri začele priprave na maraton z letnico 2019. Kolo se vrti naprej.