Dobra ura interneta na dan odnese za ves dan počitka

Ni veliko kolesarjev, ki se lahko pohvalijo z osmimi nastopi na Touru, tritedenskem kolesarskem spektaklu, ki vključuje predstave neskončnih vzponov in ravnic, vrtoglavih spustov, nesrečnih padcev, počenih zračnic, polomljenih kosti, odrgnin in neznosno julijsko vročino. Kristijan Koren, kolesar iz Budanj pri Ajdovščini, ki je kar osemkrat zavrtel pedale na francoski pentlji, se je s pravkar končano dirko po Sloveniji in cestno dirko za DP v ekipi slovenske reprezentance uspešno vrnil po odsluženi dvoletni prepovedi nastopanja zaradi dopinga, ki mu ga sicer za obdobje med letoma 2012 in 2013, ko je bil član italijanskega moštva Liquigas-Cannondale, niso nikoli dokazali. »Veteran« pri svojih 34 letih upa, da se mu bodo vrata v katero od kolesarskih ekip še odprla.

Kako težavna in naporna je dirka po Franciji, ki se je je oprijel tudi opis »blood, sweat and tyres« (kri, znoj in gume), sicer parafraza slovite Churchillove misli, pove dejstvo, da v treh tednih poganjanja pedalov kolesarji v približno 90 urah pokurijo prek 70 tisoč kalorij. »Priprave na dirko se začnejo že mesece pred startom,« je povedal zgovorni Primorec. Po klasiki Pariz–Rubaix je zanj običajno sledil premor do konca aprila, tekmovalni ritem pa je spet ujel na kateri od dirk (po Kaliforniji, Švici, tudi Sloveniji ali na kriteriju Dauphine), prav tako je dobra dva tedna prej treniral na višini, običajno je bilo to na dolomitskem prelazu San Pellegrino. Kot je pojasnil, so bile višinske priprave naložba za tritedenski pekel. Na prej omenjene dirke so iz ekipe pošiljali po približno pet kolesarjev, ki so se še morali dokazati. »Tudi mene so na začetku pošiljali, potem pa so me že toliko spoznali in me takoj predvideli za Tour.«


 

Delal za Bassa, Nibalija in Sagana

V vseh osmih nastopih kot predan pomočnik nikoli ni smel misliti nase, saj je narekoval ritem in lovil ubežnike za klubske adute, ki so merili na končno zmago, ter jih držal v varnem zavet(r)ju. To so bili Ivan Basso, Vicenzo Nibali, ničkolikokrat pa je v sprinterski etapi pripravljal zaključno akcijo Petru Saganu. In kakšen je najboljši recept za preživetje na Touru? Kot pravi, štejejo malenkosti, kar še zlasti velja za glavne favorite. »Po koncu posamezne etape se ni dobro izpostavljati močni klimi na avtobusu ali piti mrzlo pijačo iz hladilnika. V prvih dneh, ko si še poln energije in adrenalina, to niti ni tak problem, a ko si že malo ranjen, kot pravimo v kolesarskem žargonu, se lahko hitro pojavijo prebavne motnje,« je opisal.



Koren se je dotaknil tudi pojava spletnih družbenih medijev, kot sta instagram in facebook. »Če se jim kolesarji ob koncu dneva, preden potonemo v spanec, posvetimo za uro, dve, smo kaj hitro prikrajšani za dragoceni spanec. V 21 dneh lahko internet odnese za ves dan prostega časa, ki bi ga lahko bolj koristno namenili za počitek,« je poudaril kolesar iz Vipavske doline. »Leta 2010, ko sem nastopil na svojem prvem Touru, družbena omrežja še niso bila tako v ospredju. A danes za tekmovalce v vrhu, kot sta Roglič in Pogačar, lahko šteje tudi to in vpliva na končni rezultat. Vsaka energija, ki je favoriti sploh zadnji teden ne usmerijo v dirko, je lahko odločilna.« Dodal je še, da zvečer adrenalin dostikrat ne popusti, prav tako marsikdo od utrujenosti ne more takoj zaspati, zato se neprespane ure hitro naberejo. Potrdil je, da je po tritedenskih naporih običajno bolj kot noge utrujena glava: »Ko glava in koncentracija popustita, ko je cilj izpolnjen, ni lahko spet sesti na kolo. Vedno pride tudi utrujenost in vse drugo zraven, a se kmalu spet sestaviš.«
 

Vsaka malenkost šteje

Po več letih izkušenj, kot pravi, si zna po koncu etape bolje organizirati čas in se uskladiti z ekipo. »Raje kot z avtobusom, ki je pred hotel pripeljal zadnji, sem se z Nibalijem odpeljal tja skupaj z maserjem, ki me je do prihoda preostale ekipe že dodobra pregnetel. Gre za malenkost, a na koncu je lahko pomembno tudi to.« Po prihodu v cilj se kolesarji v avtobusu oprhajo in preoblečejo, pred večerjo lahko že med vožnjo do hotela, da lažje zakrpajo luknjo v želodcu, posežejo po mrzlem rižu, oreščkih ali jogurtu, ki jih zanje pripravijo kuharji. Prav tako ni priporočljivo, da se pri prehrani pregrešijo. »Če sem naslednji dan startal s kakšnim kilogramom preveč ali premalo, pri meni ni bilo tako pomembno. Za kolesarje, kot sta bila npr. Nibali ali Contador, ki so merili na najvišja mesta v splošni razvrstitvi, pa so v ekipi ves čas preračunavali pokurjene in zaužite kalorije.« Pa po vroči in dolgi etapi res gre brez piva? »Morda le pločevinka, ampak le, ko je dirka že skoraj odločena, ti jo maser pusti v hladilniku,« sem bila končno zadovoljna z odgovorom. Prav tako mu po več tednih prehranjevanja z ribami, piščanci in rdečim mesom še posebno zadišijo čevapčiči, tako kot na predzadnji dan med kronometrom (leta 2012, ko je Tour dobil Bradley Wiggins), ko je ob progi zavonjal dobrote z žara.

Pa se Kristijan spominja posameznih let in še konkretneje etap, ki jih je prepeljal po francoskih cestah? »Ah, kje pa. Ničkolikokrat sem posegel po tisti debeli knjigi, v kateri so opisane vse etape, potem ko smo se s kolegi iz ekipe pogovarjali o kakšnem odseku na trasi.« Nič presenetljivega, saj je v karieri na francoski pentlji opravil s kar 168 etapami.