Hrvati so razbili tiki-taka

Srbija in Hrvaška sta bili v prvem delu tekmovanja v ospredju moje pozornosti. Razlik med obema reprezentancama je bilo veliko. Srbija je svojo priložnosti zapravila proti Švici, privoščila si je taktično neumnost, ko se je po vodstvu pomaknila v obrambo in branila prednost. S svojo kakovostjo igralcev, ki je večja od švicarske, bi morala tvegati več, predvsem s posestjo žoge.

Ključna težava Srbije je pomanjkanje hitrosti in preveč podobnih tipov igralcev. Na splošno se mi zdi, da je šla srbska selekcija igralcev v višino in moč, premalo v hitrost. Njihova kakovost ni sporna, vprašanje je, ali najmočnejše oziroma najsposobnejše moštvo lahko tvorijo po slogu igre podobni igralci. Če imaš v konici napada Aleksandra Mitrovića, ki išče žogo v nogo, in ne v globino, morajo biti ob njem hitri igralci. Z napadalčevim odlaganjem žoge lahko ustvarjajo višek in napadajo globino ter so sposobni hitrega gibanja v obe smeri. Mitroviću je treba žogo podajati v noge, ampak večina žog je letela na njegovo glavo ali v telo.

Druga slabost Srbije so bile odločitve selektorja Mladena Krstajića. Izbral je najlažjo pot in enajsterico sestavil z najboljšimi igralci po imenih. S tem je zadovoljil starejše igralce in dobil mir v moštvu, vendar je krepko omejil možnosti ustreznega odziva, rešitev na tekmi. Njegov predhodnik Slavoljub Muslin je vedel, da je težko v uigrano in učinkovito skupino povezati Adema Ljajića, Nemanjo Matića, Dušana Tadića, Stefana Milinković-Savića. Njegova teza, Savić ali Tadić, ne pa oba skupaj, je pila vodo. Tvegal je razdor in nazadnje svoje prepričanje plačal z odstavitvijo. Zaradi značilnosti nogometašev se bo katerikoli srbski selektor moral odločiti za neprijetno potezo. Enega ali dva zvezdnika bo moral pustiti na klopi za rezervne igralce, s čimer ne bo zmanjšal njuni vlogi, temveč ju bo imel za dodano vrednost v obdobju igre od 60. minute naprej. Kako ju bo prepričal, je že druga stvar.

Še nekaj je, kar se na teh prostorih nikoli ne bo spremenilo. Reprezentanca ne bo imela nikoli dovolj miru, da bi se v miru ustvarjala, utrjevala stabilnost in imela kontinuiteto. Švica to ima, čeprav je posamično, po mojem prepričanju, veliko šibkejša od Srbije. Vzrok za neučakanost javnosti za njena velika pričakovanja in s tem stalen pritisk navijačev je uspešnost igralcev v klubih. Bolj ko se uveljavljajo, boljši ko so in večje vloge ko imajo, večja so pričakovanja. Nogometaši izzivajo pritisk navijačev in s tem se bodo morali sprijazniti.

O Hrvaški: dokončala je dobo tiki-take. Če je ta slog igre s Xavijem, Sergiom Busqetsom in Andresom Iniesto še predstavljal smernice v tem desetletju, ga zdaj ne več. Ker takšnih zveznih igralcev ni več (ali so že iztrošeni) in ker je Hrvaška s svojim modelom in izvrstnimi igralci pokazala, kakšen naj bi bil ideal. Vse linije delujejo usklajeno, vse se gibljejo naprej in nazaj ter vse imajo hitrost.