Zgodovina je polna sledi grešnih kozlov

Ambivalentnost do sveta, v katerem smo se rodili ali odraščali, njena razsežnost, ostane v nas do konca življenja. Sili nas, da se kar naprej opredeljujemo do nje. Zakaj sem odšel in zakaj se (ne) vračam. Tudi za Cristino Battocletti ostajata prostor in čas otroštva za pisanje odločilna. Tako kot pisanje samo – razume ga kot odstiranje in na novo vzpostavljanje vsega.

Verjame, da je književnost transformativna, bralca spodbuja, naj sprejme preteklost, verjame v prihodnost. Mar ni za pisce romanov pisanje pravzaprav edina mogoča vera? Odraščala je na območju, ki se geografsko zareza v Alpe in Dolomite, a še usodneje so jo določili vbodi zgodovine – in Furlanija je z njimi posejana na gosto. »V Milanu mi po več kot dvajsetih letih tu in tam, največkrat z žlehtnobo v srcu, kdo še vedno reče, da sem montanara – hribovka. In ima prav, za vedno bom hribovka.«

Tako kot njena Irma v Hudičevem ogrinjalu (Založba Sanje), ki se nikdar zares ne more izruvati iz svojih čedajskih korenin. Za mestne manire bo vedno imela prevelike robate dlani, premočna bedra, preveč strm pogled – in takšna je tudi njena čarobna Furlanija, izraščena iz narave, kjer je reka vedno premrzla, njene skale krčevito privlačne, a pogubne, gorske stene vedno preveč bodičaste, dlani jemajoče ... »Furlaniji se geopolitično nihče nikdar zares ni posvečal. Tudi ne v literaturi; zelo malo je piscev, ki so ji namenili črnilo. Čedad je zame svet neskončne lepote in žalosti obenem. Mesto v meni,« pravi. O knjigi, svojem delu in življenju bo podrobneje spregovorila v okviru prireditev Noč knjige v Ljubljani 23. aprila ob 20. uri v Vodnikovi domačiji.
 

Kaj je Hudičevo ogrinjalo, pripoved, ki ste jo zgradili okrog nerešene skrivnosti – ni niti družinska saga niti zgodovinski roman?

Dolgo sem razmišljala o zgodbi, ki bi v središču imela grešnega kozla. Zgodovina je polna njihovih grenkih sledi; holokavst je eden najbolj grozljivih. Njegov izvor kaže iskati v religiji, v času praznovanja spravnega dne (3. Mojzesova knjiga) so pri starojudovskem obredu, med drugim, na enega od dveh kozlov prenesli vse grehe judovskega ljudstva in ga izgnali v puščavo.
Prav tako je nepogrešljiv v književnosti, od Ojdipa in Penteja do, v precej ohlapnejši različici, Benjamina Malaussèna avtorja Daniela Pennaca ali Camusovega Meursaulta, grešnega kozla vseh sort buržujskih fobij. René Girard je v vrsti svojih esejev, predvsem pa v delu Grešni kozel, predstavil filozofijo, ki se vrti okrog grešnega kozla in želje po imitiaciji.

Hotela sem popisati zgodbo, ki se lahko za marsikoga, ne za vse, bere tudi kot kriminalni roman. Naslonila sem jo na serijo smrti, ki niso v ničemer povezane med seboj, a zanje ugledneži mesta, notar, lekarnar, predsednik sklada, na vsak način hočejo najti krivca. Kajti po Marcelu Pagnolu je krivce bolje izbrati kot najti.

Porodila se mi je zamisel o pesniku brezdomcu Nostromu, brez doma in brez gospodarja, na katerega pade krivda za vse nenavadne dogodke v mestu. Tudi smrti. Senca krivde se podaljša na študentko Irmo, ki se vrne v rojstni kraj na pogreb svojega najboljšega prijatelja.



Takoj ko sem začela pisati, mi je bilo jasno, da romana ne morem uvrstiti nikamor drugam kot v Furlanijo. Tudi zato, ker sta Čedad in prostor, ki ga obdaja, v italijanski književnosti popolnoma zanemarjena. V mislih imam prav obmejni pas s Slovenijo, ki ga ves čas zgodovine biča neusmiljen hladen veter in morje oksimoronskih čudes – v literaturi popolnoma prezrt.

V knjigi omenjate nekaj legend in mitoloških figur Furlanije; lepo, da mitologija še najde pot v sodobno leposlovje.

Furlani so zelo ponosni na svoje kraje in počasi se učijo temu dajati vrednost. V vaseh v dolini Nadiže vsako leto organizirajo pohod in lov na krivopete, čarovnice z nazaj obrnjenimi stopali, ki jih omenjam tudi v knjigi in o Hudičevem mostu še vedno učijo v šolah. Lokalna folklorna dediščina je imela v času odraščanja velik vpliv na mojo domišljijo. Živela sem v nenehnem stiku z naravo in s prijateljicami smo v njej prepoznavale vse vrste nadnaravnih namigov in sporočil. To je bila prava hrana za naše fantaziranje.

Kdo so bile krivopete?

Bajeslovna bitja, divje žene z nazaj zasukanimi petami, ki so pri nas znane predvsem v folklori Benečije in Zgornjega Posočja, sicer so bolj doma v legendah severne Evrope. Ljube so mi predvsem zato, ker so bile svobodomiselne ženske in zaradi tega spremenjene v čarovnice s petami, obrnjenimi nazaj – v preteklost.

Zanimivo, Ojdip, morda najbolj znani grešni kozel svetovne mitologije, v pomenu svojega imena nosi zatečenost nog ...

Noge, stopala kot nosilci napredka, progresivnosti ali obratno, nazadnjaštva, vztrajanjem pri starem.

Kako ste se potopili v spomine svojega mesta, Čedada?

V Hudičevem ogrinjalu sem morda napisala več, kot je bil sprva moj namen ...

Kaj naj bi to pomenilo?

Da na določene miselne tokove, ki so zadobivali podobo črk, teksta na računalniškem monitorju, preprosto nisem imela dovolj
vpliva. K mizi sem sedala ob petih zjutraj, danes bi se težko pripravila do tega, v mejnem času med dnevom in nočjo, med sanjami in budnostjo, domišljijo in razumom. Človek je že buden, a vse okrog njega še spi. Morda se vam je že zgodilo, a takrat lahko v sebi naletiš na občutke, ki jim razum še ni pristrigel peruti. Gole, neobrušene. Pisanje Hudičevega ogrinjala ob teh urah, mejnih urah med tem in onim svetom, me je pripeljalo k nekim drugim mejam, mojim lastnim. Določajo vmesno, kar o sebi še ne vem, a se izkristalizira samo v pisanju. In potem je tu tudi meja med Furlanijo in Slovenijo, izpraznjena in maltene pozabljena v zgodovini ...



Subjekti mojega pisanja so skoraj praviloma ljudje, ki se tako ali drugače vračajo v otroštvo, tu mislim predvsem na to, da si želijo in znajo izdati preteklosti račun. Nekaj podobnega se mi je zgodilo med pisanjem biografij Borisa Pahorja in Bobija Bazlena.

Kaj je za vas furlanskost, biti Furlanka po tistem, ko že skoraj tri desetletja živite in delate v Milanu?

Vse težje razumem, kaj to je ali naj bi bila. Vsekakor je furlanskost najstnice, ki danes živi v Čedadu, popolnoma drugačna od tiste, ki sem jo kot mladostnica premogla sama. Furlanskost je neke vrste ponos, način, kako nositi življenje in bivati s svojimi napakami in čednostmi. Furlanskost je zame tudi občutek manjvrednosti, ki izhaja iz besede sottanitá, sottani, ki jo uporabljamo v Furlaniji. Skozi vso zgodovino so bili Furlani vedno nadvladani. Obenem se niso nikdar vsiljevali na mesta odločanja in moči v regiji, na občinah ...

Zakaj?

Zato, ker so lahko izjemni povezovalni členi, nimajo pa poguma za odločanje.

Naj se vrnem: furlanskost je zame neskončna nostalgija po vsem, kar sem doživela, nečem, česar mi ne more dati nobeno drugo mesto. Morda Milano zdaj v spomladanskem času z oglašanjem siničk in vračanjem lastovk ... Takrat se spomnim, kako sem ponoči ali ob zgodnjih jutrih stala v pižami pred hišo v Čedadu in prisluškovala zvokom narave. Furlanskost pa je tudi sinonim za ponos in neustrašnost, ne bati se soočanja s svetom, kar v naših krajih pomeni imeti digniteto. Edina stvar, ki me pri njej tudi v odrasli dobi še vedno bega, je, da se nam zdi, da nikdar nismo dovolj dosegli. Človek je na koncu samo človek. Pade, se pobere, spet pade in tako naprej. V furlanskosti je tudi nekaj – in zdaj govorim o svoji generaciji –, česar ne maram; kot da nam ne dovoljuje, da bi se preveč izpostavljali, si želeli več – kdor ima streho nad glavo in nekaj za v usta, naj bo zadovoljen. Tako smo bili vzgojeni.

Furlanskost pa nazadnje pomeni tudi – hribi, gore, moja ljubezen. Povzpeti se na Matajur, Krn, Kanin, Montaž, gledati te gore. V lepoti se jim ne morejo približati ne Dolomiti ne Val d'Aosta. Obenem je v furlanskosti vedno nekaj grenkobe, predvsem zaradi zgodovine, in naj ostanem samo v polpretekli; prostor, kjer smo v sožitju živeli s Slovenci, je fašizem za vedno presekal. Kakšno pranje možganov se je dogajalo globoko v sedemdeseta in osemdeseta, ko sem bila še otrok! Predstavljajte si, da sem se nekaj slovenščine, zelo malo seveda, naučila šele v Milanu. V Trentinskem - Zgornjem Poadižju otroci govorijo nemščino in italijanščino enako dobro. Učijo se ju v šoli. Da sem lahko razumela lastno preteklost, moja prababica je nosila priimek Juretič, sem morala poiskati Borisa Pahorja.

Kaj je pisanje?

Zame je to gotovo nekaj svetega, sam proces nekaj edinstveno posvečenega, zato ker tako neločljivo povezuje nas same. S pisanjem drugim dajem najresničnejše dele sebe. Zaradi občutkov, ki jih gojim do svoje zemlje, zaradi spoštovanja do nje, sem v Hudičevem ogrinjalu veliko truda in pozornosti namenila jeziku. Metafore in oksimoroni so moj način bivanja v jeziku, pisanem in govorjenem. Zato je morda branje nekaterih delov Hudičevega ogrinjala zahtevnejše, toda to je bil moj poklon pisanju, ki ga razumem kot umetnost.

V knjigi ni sledu o furlanščini, maternem jeziku pokrajine, v kateri se dogaja roman. Kako to?

Sredi furlanščine sem odrasla, a se je nikdar nisem učila. V sedemdesetih, času mojega otroštva, je prevladovala, zdaj vemo, zgrešena misel da bi učenje furlanščine lahko negativno vplivalo na pravopisno zapisovanje italijanščine. Furlanščino razumem, zame predstavlja temen vodnjak brez dna, podobno kot čustvovanje samo ... Ne drznem si je govoriti, ker bi bilo ob tem preveč napak. Kar seveda še ne pomeni, da je v intimnih trenutkih, ko sem sama s seboj, ne žvečim, ko se vrtim okrog loncev, na primer, ali ko spet in spet popravljam seznam opravil, ki jih še moram postoriti. Ali ko se moji dekleti prepirata in ne nehata, takrat iz mojih ust zleti Vonde, cumò (A bo dovolj?!). Ko sta bili mlajši, sem jima ob večerih pogosto pela Stelutis alpinis.



Za Pasolinija je bila furlanščina materni jezik, a nikdar zares ni živel v njem. Analizirati ga je začel šele v Bologni oziroma ko je ustanovil Academiuta di lenga furlana. Sama nisem sposobna k furlanščini pristopati na ta način, bila sem potopljena vanjo, pila sem jo kot materino mleko. Zame predstavlja nekaj nadresničnega, ljubezenski odnos, ki ga ni mogoče popisati, lahko ga samo užiješ.

Hudičevo ogrinjalo je roman o mejah: o meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, o mejah med resničnostjo in domišljijo, o mejah med sedanjostjo in preteklostjo ...

... o mejah med fašizmom in komunizmom, o mejah med akcijo in kontemplacijo, o obžalovanju, če hočete, o mejah med nedolžno adolescenco in odgovornostjo odraslega in vseh ostalih mejah, ki se jih tako zelo bojimo prestopiti, da nas svet ne bi sodil.

Je pesnik Nostromo, ki ima eno glavnih vlog v romanu, resnično obstajal?

Ja, je. Ime mu je bilo Olivo in živel je v provizoričnih barakah in šotorih ob Nadiži. Pisal je pesmi, ki so jih po njegovi smrti izdali v zbirki. O njem kroži veliko zgodb, ki pa niso nujno resnične. Ena od njih pravi, da so ga prijavili oblastem, ker da je pojedel enega od golobov, ki so oblegali trg Pavla Diakona v Čedadu. Menda jim je odgovoril, da ni storil nič hudega, ker da je v Čedadu na voljo po en golob za vsakega Čedajca. Sprehajal se je z vozom, na katerem je prevažal svojega psa in mu okrog vratu zavezal rdečo ruto. S tem je izkazoval zvestobo komunizmu. Bil je prijeten človek, nikomur ni nikdar storil nič slabega, posebnež. Ko je umrl, so čedajski trgovci v znak spoštovanja na svojih trgovinah spustili žaluzije do polovice.

V pripravi imate knjigo o legendarnem italijanskem gledališkem režiserju Giorgiu Strehlerju ...

Pred dobrim letom so me povabili k moderiranju srečanja ob razstavi z naslovom Strehler - Mozart, na katerem so bili prisotni igralec komik Paolo Rossi, ki je pogosto sodeloval s Strehlerjem, in režiserja Elio De Capitani, ki je igral Berlusconija v Morettijevem Caimanu, in Fernando Bruni, tudi igralec. Spomnim se, da sem se na ta dogodek pripravljala nekaj dni, pogovarjala sem se z ljudmi, ki so ga poznali ... Začelo me je zanimati, kdo je ta gledališki genij, ki je bil, kot sem zaznala, zasebno manj prijeten človek.

Ampak zakaj je bil genij? V svojem gledališču je znal ustvariti občutek vračanja v otroštvo, to so mi povedali mnogi njegovi nekdanji sodelavci in zvesti gledalci; v trenutku, ko si sedel v naslanjač gledališča Piccolo, si postal otrok oziroma je bilo vse postavljeno tako, da so se lahko začeli v gledalcu dogajati regresije, strahovi in blaženosti detinstva. V tem je bil mojster. V medčloveških odnosih je bil pogosto nepredvidljiv in še pogosteje nekorekten. Prizadel je ogromno žensk. A njegova umetnost je bila neukrotljiva in čez vse magična. Ko sem o tem pripovedovala urednikom založbe La Nave di Teseo, so me prepričali, da moram napisati njegovo biografijo. Ko ne pišem – pišem. V samoti. Ali kot je znal reči Thoreau: doma imam tri stole, enega za samoto, dva za prijateljstvo in tri za družbo. Več ne potrebujem.