V nadaljevanju preberite: 

Človek nikoli ne more sprejeti bolezni z vsemi njenimi možnostmi. Sprejme le tisti del, do katerega ga bolezen osebno določa. Dokler si recimo funkcionalen, ne moreš sprejeti tega, da nekoč ne boš več. »V eni od zgodb govorim o jezi in jo simbolično položim v panterja. Panter je bil tisti, ki je iskal izhod. Z jezo sem skušala premagati bolezen. En del procesa se je pri meni sicer zgodil že dosti prej, ker so se bolezenski simptomi oglašali kar nekaj let,« iskreno pove psihiatrinja Metoda Vidmar Vengust. Dokler ne zbolimo, živimo v iluziji kontrole, potem pa se vse podre. Nenadoma vidiš, da je v tebi nekaj, kar deluje po svoje, česar s pomočjo zavestnega uma ne moreš nadzirati. In seveda to vnese vate občutek strahu, nelagodja, vprašanj o prihodnosti.