
Neomejen dostop | že od 14,99€
Za obloženo mizo je igriva in vedra sogovornica. Ko se ob kavi usedeva za pogovor, se nekaj v njej zmrači. Motijo jo priprta kuhinjska vrata, spominska drobtina pogrnjene in nikdar užite večerje ob nacifašistični deportaciji iz reškega doma. Ne gre, zaprem. Skozi okno cvetijo vrtnice in hortenzije. Potem se razneži, razveže. Hvaležno poslušam.
Spregovori o tem, kako sta se s sestro obdali s težkim oklepom, ki jima je pomagal pretrpeti in preživeti. In jima je mama vseskozi ponavljala, da ne smeta za nič na svetu pozabiti imena in priimka in tega, da sta Italijanki. O tem, kako je še do nedavnega mešala ideologijo z narodnostjo in zakaj vojno v Ukrajini čuti kot svojo.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji