O čem govorimo, ko govorimo o negativni selekciji

Ko slovar pojem selékcija razložil kot biološki terminus, ga definira takole: ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram. Umetno selekcijo SSKJ razloži kot: odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam. Besedne zveze negativna selekcija SSKJ ne navaja.

V naravi selekcija pomeni, da imajo prednost organizmi z lastnostmi, ki jim v določenem okolju dajejo večjo možnost preživetja in nadaljevanja vrste. Morda lahko za ilustracijo uporabim primer popularne človeške ribice. Neotenična dvoživka s tanko, prepustno kožo, z zunanjimi škrgami in zakrnelimi očmi čudovito uspeva v jamah. V temi, s stabilno, dokaj nizko temperaturo okolja, mnogo vlage, malo, a dovolj hrane in malo konkurence se počuti kot riba v vodi. Če bi isto živalco prenesli v puščavo, kjer so nihanja v dnevno-nočni temperaturi velika, v okolju je izredno malo vlage, malo hrane in precej lačnih plenilcev, bi takoj propadla. V drugem okolju bi bila torej popolnoma neuspešna.

Naravni sistemi svoj obstoj zagotavljajo in vzdržujejo z nenehno samoregulacijo. Delovanje mnogih občutljivih povratnih zank, pa naj bo to na subcelični ali celični ravni, na ravni organizmov, populacij ali celotnih ekosistemov in ekosfere kot enovitega zemeljskega bivalnega prostora, je ključno za učinkovito in vzdržno delovanje.

Natančni regulacijski mehanizmi so edina varovalka pred kaosom in razpadom sistemov.

Organizmi so odvisni od parametrov svojega notranjega in zunanjega okolja in z njima nenehno komunicirajo. To pomeni, da se odzivajo na spremembe, ki se dogajajo v okolju, in tudi, da okolje aktivno spreminjajo s tem, da vanj oddajajo svoje presnovke ali pa ga na primer mehansko spreminjajo. Okolje torej vpliva na organizme in organizmi na okolje.

Če se okolje spremeni prek tolerančne zmožnosti prilagajanja določenega organizma, to za živo bitje praviloma pomeni propad. Lahko umre posamezni organizem ali izumre cela vrsta. Taktike preživetja organizmov in vrst v naravi se kažejo v najrazličnejših strukturnih, fizioloških in vedenjskih prilagoditvah, ki organizmom v okolju s čisto določenimi lastnostmi dajejo prednost in tako povečujejo možnost preživetja. Če se okolje hitro zelo spremeni, je edina možnost beg, seveda če je organizem mobilen. Za pritrjene organizme hitra sprememba okolja praviloma pomeni propad.

Poleg aktivnega spreminjanja okolja se nekateri organizmi lahko torej umaknejo, pogoste taktike preživetja pa so tudi napad, razne mimikrije, parazitizmi, simbioze, komenzalizmi, poenostavitve in še kaj.

Če povzamem, gre pri preživetvenih strategijah v naravi na vseh ravneh za nenehno medsebojno vplivanje in prilagajanje. V okolju z določenimi značilnostmi imajo prednost organizmi, ki zaradi svojih genetsko določenih lastnosti lahko ravno te parametre najbolj izkoristijo.

Torej ne moremo dajati absolutnih oznak v smislu, »ta organizem je dober, ta drugi je pa slab«. Dobrost ali slabost, uspešnost ali neuspešnost so vedno lahko le v kontekstu določenega okolja.

Poleg naravne selekcije poznamo tudi umetno selekcijo, kjer gre za to, da se iz populacije odbira osebke, ki imajo posebne, za rejca želene lastnosti. Tako je človeštvo prišlo do kokoši nesnic, do krav mlekaric, do pšenice. Pa tudi do mopsov, ki imajo tako stisnjene dihalne poti, da ne morejo dobro dihati in uravnavati telesne temperature s sopihanjem. Hitro se pregrejejo in odpovedo jim notranji organi. Pogosto jim je treba čistiti obrazne gube, da ne pride do vnetij, pogosto se jim pripeti tudi odrgnina roženice in displazija kolkov.

Najlepši primerki, torej tisti, ki najbolj ustrezajo okusu in kriterijem rejcev in sodnikov na pasjih razstavah, tudi s pomočjo umetne oploditve prenesejo svoje gene v naslednjo generacijo. Če bi bili prepuščeni sami sebi v naravi, jim to ne bi uspelo. Živijo lahko samo v njim prilagojenih razmerah, z veliko zdravstvene nege, posebno hrano in neizmerno skrbnostjo lastnikov. Podobnih primerov umetne selekcije, ki jo izvaja homo sapiens, je nešteto.

Negativna selekcija

V javnem govoru se pogosto pojavlja izraz negativna selekcija, predvsem v kontekstu kadrovanja. Besedna zveza naj bi opisovala pojav, ko pomembne položaje v javnem življenju, v delu gospodarstva, ki je lastniško povezan z državo, in v politiki zasedejo ljudje, ki za funkcijo menda niso primerno izobraženi, ne dovolj izkušeni ali nimajo osebnostnih lastnosti, ki bi jim omogočale uspešno opravljanje zahtevnega dela.

Ko poskušam o izrazu negativna selekcija razmišljati v kontekstu zasedanja javnih funkcij, pri tem pa uporabiti naravoslovno optiko, postane slika zelo zanimiva.
Homo sapiens živi v preseku dveh okolij, naravnega in družbenega, na obe okolji ima vpliv in obe okolji vplivata nanj. Izraz negativna selekcija bom v nadaljevanju skušala v postaviti v kontekst družbenega okolja.

Dejavniki, ki oblikujejo družbeno okolje, so opredeljeni v predpisih, zakonodaji, dogovorih, normah, pravilih vedenja, splošno sprejetih vrednotah, kulturi in zgodovini. Vse to skupaj predstavlja naše okolje, mi vplivamo nanj in ono vpliva na nas. Družbeni dogovori niso stabilni, niso za vedno, in podobno kot v naravi je za vzdržno in učinkovito delovanje potrebno stalno prilagajanje, sodelovanje, usklajevanje, skratka, potrebne so občutljive povratne regulacijske zanke, ki pripeljejo do rešitev, ki so smiselne, vzdržne in koristne za večino.
Pomemben del vzdržnosti družbenih sistemov je tudi samoomejevanje, postavljanje skupnega dobrega pred individualno korist. Človek je to sposoben delati zavestno, ni pa nujno, da to resnično počne. Demokracija s svojimi mehanizmi naj bi posamezniku to omogočala.

Če uporabim biološki pogled, se mi zdi, da v našem družbenem okolju in tudi drugod po svetu že dolgo poteka razgradnja mehanizmov, ki pomenijo samoregulacijo, vzdrževanje dobrega delovanja in učinkovitosti sistemov, ki so namenjeni skupnemu dobremu. Pri tem mislim na zdravstvo, šolstvo, policijo, pravosodje, kulturo, znanost, javne medije. Vse bolj je družbeno okolje v skladu z neoliberalno logiko naklonjeno individualnim interesom, predvsem bogatih, mnenja nepoučenih in neizobraženih pa imajo v množičnih medijih enako ali pogosto celo večjo težo kot stališča tistih, ki se z določenimi vsebinami ukvarjajo vse življenje in so eksperti.

Umetna selekcija

Kot taktika preživetja se v takem okolju tekmovanje obnese bolje kot sodelovanje, parazitizem, priskledništvo in mimikrija pa tudi pomenijo konkurenčno prednost. Prevzemanje zaslug, podpisovanje pod izdelke, ki so jih naredili drugi, ponarejanje in kupovanje diplom, prejemanje honorarjev za neopravljeno delo, pranje denarja, laganje, sprenevedanje, kraja so dejanja, ki jih trenutno okolje dopušča in tako daje prednost ljudem, ki se jim take prakse zdijo sprejemljive, celo koristne. In zato jih na veliko uporabljajo, seveda izključno sebi v prid.

Znanje, strokovnost, neodvisnost, poštenje, predanost, občutek za odgovornost in sprejemanje posledic tudi slabih odločitev, zavedanje o skupnem dobrem, povezanost, prijateljstvo, prijaznost in sodelovanje so lastnosti, ki jim zdajšnje okolje ni naklonjeno. Ljudje s takimi lastnostmi so trenutno v javni sferi lahko uspešni toliko kot človeške ribice v puščavi.



Menim torej, da pri kadrovanju ne gre za negativno selekcijo, saj so za pomembne javne funkcije izbrani kadri, ki so v sedanjih razmerah s svojimi lastnostmi glede na razmere okolja in glede na naloge, ki jih morajo izpeljati, dejansko najustreznejši. Pravi izraz za opis opazovanega fenomena se mi torej zdi umetna selekcija. Rejci, kot pravi SSKJ, odbirajo organizme, ki so v skladu z njihovimi željami in potrebami. To tudi v Sloveniji intenzivno počno.

Z vsako spremembo zakonodaje se na novo definira delček okolja, posledica je tudi kadrovanje v skladu s tem. Še vedno živimo v demokraciji in še vedno imamo možnost povedati, v kakšni družbi hočemo živeti. Pomembno je, da ne odnehamo pri prizadevanju po ohranitvi ali ponovni vzpostavitvi povratnih zank, ki, tudi v družbeno-gospodarskem okolju, ne samo v naravi, omogočajo stabilno delovanje sistema, ohranjajo pestrost, spodbujajo raznolikost in trajnost, preprečujejo šoke in zagotavljajo počasne spremembe in izboljšave v skupno dobro.

Volitve so vedno odlična priložnost za vplivanje na okolje in namesto anonimnega ropotanja po forumih je bolje iti na volišče. Že samo, če bo udeležba na prihodnjih volitvah, kadarkoli že bodo, večja, kot je bila v zadnjih letih, se bo v naši družbi morda lahko kaj spremenilo. Vplivajmo na svoje okolje, da nam kot taktika preživetja ne bo preostal le še beg.

Kdo koga lahko nadzira? Kdo koga mora nadzirati? Kako to počne? Hitra in neodvisna odzivnost pristojnih organov in kaznovanje družbeno škodljivih dejanj. To so povratne zanke, ki se zdaj trgajo kot preperela nogavica.

Dokler bo odločilna kvaliteta za imenovanje na vplivne položaje le lojalnost določeni ideji ali celo le nosilcu ideje, bo tako, kot je, in še slabše. Ali pa se bo tako nekaterim samo zdelo, ker je predznak pravzaprav odvisen od posameznikovega zornega kota, od njegovih vrednot in pogleda nase, na druge in na svet.

Mopsi pa se mi v svoji nefunkcionalni izjemnosti in popolni odvisnosti od gospodarjev smilijo in jih težko gledam. 

Dr. Alenka Stanič, po osnovni izobrazbi biologinja, je svetovalka za ključne kadre.