Kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok išče enako pravičnost

Kje se, konec koncev, človekove pravice začnejo? V majhnih krajih blizu doma – tako bližnjih in tako majhnih, da se jih ne vidi na nobenem zemljevidu sveta. Vendar za posameznika predstavljajo cel svet; soseska, v kateri živi, šola ali fakulteta, ki jo obiskuje, tovarna, kmetija ali pisarna, kjer dela. To so kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok išče enako pravičnost, enake priložnosti, enako dostojanstvo brez diskriminacije. Če te pravice nimajo pomena tam, imajo malo pomena kjerkoli.
Eleanor Roosevelt


Vnukinja ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta in njegove žene Eleanor, Laura Roosevelt, in Bill Shipsey, ustanovitelj programa Art for Amnesty, sta prišla v Ljubljano, da bi izročila darilo. Kip, ki ga je ustvarila češka umetnica Marie Šeborová, je del projekta Eleanor's Dream. Namen projekta je podariti šest do osem doprsnih kipov iz istega kalupa velikim in malim mestom in s tem proslaviti 70. obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah (UDHR) v Parizu 10. decembra 1948 – tri leta po koncu druge svetovne vojne. Opominjal nas bo na to, za kar se zdi, da smo v teh temačnih časih pozabili: da lahko idealizem spremeni svet, da je strah mogoče premagati, da lahko etično vodstvo in trdo delo prineseta vsaj napredek, če ne že popolnost, ter da ko voditelji pustijo ljudi na cedilu – tako kot se to dogaja danes –, lahko s predanostjo državljanov in delovanjem navadnih ljudi v malih krajih vznikneta človekovo dostojanstvo in solidarnost.

Gostiteljici obiska sta bili Nataša Posel in Metka Naglič iz slovenske podružnice Amnesty International (AIS), ki letos, prav tako 10. decembra, praznuje trideseto obletnico. Pred predstavitvijo smo šli skupaj z Lauro in Billom na kosilo. Priletela sta iz Amsterdama. Laura je skupaj s hčerko Trudo dan prej pripotovala iz Združenih držav Amerike, da bi nizozemskemu mestu Zeeland, iz katerega izhaja družina Roosevelt, podarila prvi primerek doprsnega kipa Eleanor Roosevelt. Njihov prednik je prišel v New York – takrat še New Amsterdam – sredi 17. stoletja. Migrantski pater familias je sklenil pametno nepremičninsko naložbo, ki je nedvomno prispevala k poznejšemu bogastvu klana Rooseveltov, ki je dal dva ameriška predsednika, Theodorja in Franklina. Na podeželju je kupil veliko kmetijo – danes tam stoji Empire State Building. Toda še bolj izjemno kakor ta nakup pa je dejstvo, da je ime Roosevelt kljub družinskemu bogastvu in privilegijem postalo sinonim ne le za liberalno keynesijansko gospodarstvo med veliko gospodarsko krizo, temveč tudi za najvišje ideale družbene pravičnosti, enakosti in sočutja. Eden od Eleanorinih vnukov jo je nekoč opisal kot »izdajalko lastnega družbenega razreda v najboljšem pomenu; upam, da bomo šli vsi po njenih stopinjah«.



Na kosilu je Laura povedala anekdoto, ki ponazarja pripravljenost njene babice, da se upre sebi enakim, kakor tudi to, kako radikalna vizionarka je bila Eleanor Roosevelt in kako daleč pred svojim časom. Leta 1941, približno šest mesecev, preden je Amerika vstopila v drugo svetovno vojno, je obiskala Tuskegee Institute v Alabami, ki ga je ustanovil Booker T. Washington in ki se je posvečal izboljšanju možnosti za izobraževanje temnopoltih Američanov. Eleanor se je zelo zanimala za izobraževalne programe inštituta, zlasti pa sta jo zanimali letalska baza in letalska šola, ki je bila zelo obetavna, a premalo financirana. Zaradi tega ni dosegala zahtevanih standardov za usposabljanje vojaških in civilnih pilotov. Še večja ovira kot pomanjkanje sredstev pa je bil najverjetneje splošno razširjen predsodek med ameriškim prebivalstvom in vojsko, da temnopolti nimajo psihičnih in fizičnih zmožnosti za pilotiranje letal.

Temnopolti pilot

Eleanor temu ni verjela. Med obiskom inštituta je prosila C. Alfreda Andersona, ki je bil takrat edini temnopolti pilot z licenco za letenje komercialnih letal, da naj jo popelje z letalom. Uslužbenca tajne službe v njenem spremstvu je skoraj kap. V tistih dneh je bila še bolj kot dozdevna tehnična nesposobnost črnega pilota zelo strah vzbujajoča misel (in pogled) na belo žensko (ki ni bila v tem primeru nič manj kot prva dama), ki preživi eno uro v zaprtem prostoru s temnopoltim moškim. Toda Eleanor je vztrajala. Ko sta pristala, je s svojim značilnim širokim nasmehom povedala: »No, pa saj znaš zelo dobro leteti!«

Zadeva je bila videti izvrstno. Eleanor je poskrbela, da so dogodek fotografirali in ga objavili v časopisih po vsej državi. Sama je o tem celo napisala kolumno. Še bolj pomembno pa je, da je s fotografijami prepričala svojega moža, da je dovolil t. i. fantom iz Tuskegeeja razporeditev na afriška in ameriška bojišča. Temnopoltim je bilo tako prvič omogočeno, da so služili kot vojaški letalci. Toda najbolj omembe vreden v tej zgodbi ni polet, ampak da je bila ženska njenega družbenega razreda, rase in izvora daleč pred mišljenjem svojega časa. Bila je strastna zagovornica državljanskih pravic temnopoltih Američanov, in to skoraj dvajset let, preden se je gibanje za državljanske pravice sploh zares začelo – še pred retoričnimi spretnostmi Martina Lutherja Kinga in še pred prizori temnopoltih protestnikov, ki so jih na mirnih demonstracijah preganjali z vodnimi topovi in jih pretepali, kar je ameriške belce zbudilo iz njihove moralne otopelosti.

Eleanor je bila med bivanjem v Beli hiši prva javno izpostavljena in družbeno dejavna prva dama v ameriški zgodovini. Vendar pa se ni zavzemala zgolj za temnopolte Američane, ampak tudi za ženske. Podprla je imenovanje več ženskih predstavnic na položaje v zvezni vladi. V času, ko ženskam ni bila dovoljena udeležba na novinarskih konferencah v Beli hiši, je prirejala tiskovne konference prav za njih. Med vojno je javno spregovorila o beguncih in razseljenih osebah, kar je bilo celo desetletje pred uveljavitvijo koncepta pravic beguncev in pravice do azila v mednarodnem političnem okvirju in v času, ko so Jude, ki so bežali iz nacistične Nemčije, v Ameriki zavračali.

Toda Eleanor je imela svetu dati še veliko.

Zmedena članica delegacije

Njen najbolj občuten dosežek je bila udeleženost pri sprejetju zgodovinske UDHR leta 1948, se pravi, po koncu vojne in smrti njenega moža. Njena vnukinja Laura je v govoru v ljubljanski mestni hiši svojo staro mamo označila kot nenavadno izbiro za delegatko v leta 1945 ustanovljenih Združenih narodih (ZN).

»Ko je predsednik Truman mojo staro mamo imenoval za članico delegacije ZDA v ZN, so številni ljudje […] dvomili, da je izbira prava. Republikanska člana ameriške delegacije […] sta rotila Trumana, da naj ne imenuje 'zmedene' gospe Roosevelt. Njo pa je skrbelo, da glede mednarodnih odnosov nima dovolj izkušenj in znanja. Vendar pa je bila prepričana, da so ZDA, kot je pravila, 'edino upanje za mir na svetu', zato je nalogo sprejela.«

Izkazalo se je, da gospa Roosevelt le ni bila tako »zmedena«. Kot predsednica komisije za človekove pravice je usmerjala pripravo UDHR, dokumenta, ki je v tridesetih skopih členih začrtal standarde za splošne človekove pravice. Ključno je bilo tudi, da je prepričala 48 članov generalne skupščine, da so jo izglasovali (osem članic se je glasovanja vzdržalo, med njimi Sovjetska zveza, Češkoslovaška, Poljska in Jugoslavija). Vloženega je bilo veliko dela. V komisiji so dve leti usklajevali primerno izrazoslovje, končno glasovanje za sprejetje deklaracije pa je potekalo ob treh zjutraj. Vse to priča o težavnosti naloge, ki je zahtevala napeta pogajanja pozno v noč. Eden od članov odbora je na predsednico naslovil napol ironično pritožbo, da imajo tudi delegati v ZN človekove pravice.



Laura je v svojem govoru omenila pravice, ki jih v svetu še nismo uveljavili: »Suženjstvo še vedno obstaja. Mučenje še vedno obstaja. Enako plačilo za enako delo še ni uresničeno. In tako naprej.«

Toda omenila je tudi doseženi napredek: »V številnih državah je ljudem dana svoboda, da se poročijo z ljudmi drugačne barve kože in drugačne etnične pripadnosti ali pa s človekom enakega spola. […] Čeprav so v mnogih državah – vključno z Združenimi državami Amerike – ženske za enako delo še vedno plačane manj kot njihovi moški sodelavci, pa se je razlika v plačah zmanjšala. […] Danes lahko ženske opravljajo delo, ki jim je bilo v času, ko je bila deklaracija sprejeta, nedostopno. So odvetnice, zdravnice, bankirke, državne sekretarke in celo predsednice držav. To je napredek.«

UDHR, ki sicer ni pravno zavezujoč dokument, se je obnesla. Od potrditve v ZN naprej je rabila kot podlaga za okoli dvesto mednarodnih pogodb, konvencij in deklaracij in navdihnila obravnavo človekovih pravic skoraj v vseh nacionalnih ustavah. Spodbudila je tudi nastanek raznih inštitucij, ki so zavezane k uresničevanju principa »prirojenega dostojanstva vseh članov človeške družine« in da je vsakdo upravičen do teh pravic »brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali katerega drugega prepričanja, narodnega ali družbenega izvora, lastnine, rojstva ali katerega drugega statusa«. Amnesty International, ki ga je ustanovil britanski odvetnik Peter Benenson za varovanje pravic »zapornikov vesti«, je ena takšnih organizacij. Prvotno naj bi kampanja trajala zgolj eno leto, a je postala trajno svetovno gibanje, ki si predvsem prizadeva izkoristiti moč civilne družbe in posameznikov (ne samo vlad) za spoštovanje, uveljavitev in boj za človekove pravice.

Spomin, nadomestek ljubezni

Med pogovorom v ljubljanski mestni hiši sem vprašala Billa glede povezanosti med kulturo, aktivizmom, umetnostjo in državljanskimi pravicami, ki jih uteleša Art for Amnesty, ustanovljen v 70. letih (za širjenje svojih ciljev je pritegnil velika imena, kot so U2, Peter Gabriel in Yoko Ono).

»Človekove pravice so sicer domena pravnikov, a ljudi ne prepričaš zgolj s tem, da jim daš prebrati deklaracijo o človekovih pravicah. Moraš seči v njihovo dušo in srce.«



Bill je pri tem citiral ruskega pesnika Josifa Brodskega: »Če obstaja kakršen koli nadomestek za ljubezen, je to spomin. Spominjati se pomeni obnoviti bližino.« Nato pa je nadaljeval: »Zanimajo me spomeniki, ki so več kot samo spominjanje. [S tem doprsnim kipom] bi rad obnovil občutek za bližino z Eleanor Roosevelt, a ne na sentimentalen način, ampak z idejami, ki jih je zagovarjala.«

Oba obiskovalca sem vprašala, kakšno je njuno mnenje o zapuščini Franklina Delana Roosevelta in Eleanor Roosevelt v našem trenutnem političnem okolju propadajočih vrednot, cinizma, nesposobnosti in naraščajočega populizma na obeh straneh Atlantika.

Laura je odgovorila: »V takšnih časih je še toliko bolj pomembno, da se ozremo na delo tistih političnih osebnosti, ki so resnično dojele, kaj je najbolj pomembno in kaj je v središču človeških idealov in vrednot. Vidimo lahko, kaj so naredili, in tako ne izgubimo upanja.«

Bill je navzoče v mestni hiši opozoril, da gre že za drugo spominsko obeležje, ki ga je odkril v Ljubljani. Skupaj z AIS in MOL je bil v začetku leta vključen v postavitev klopce Vaclava Havla v Plečnikovem parku. Na klopci je zapisan izrek: »Resnica in ljubezen bosta premagali laži in sovraštvo.« Havel nam je sicer dal navdihujoč izrek, a Bill obžaluje, da nam ni tudi dal časovnice, v kateri bosta resnica in ljubezen tudi zares premagali laži in sovraštvo. Toda Havlove besede so se – prav tako kot Laurine – nanašale na upanje: »Upanje ni isto kot optimizem, ampak je dojetje, da je nekaj vredno narediti, ne glede na to, kako se izide.« Časovnica pa tudi rezultat sta na koncu odvisna od nas samih. Zavihati bomo morali rokave in se lotiti dela ter narediti to, kar je vredno narediti.

Eleanor v Litostroju

Na koncu pogovora v mestni hiši sem vprašala Billa: zakaj Slovenija? Zakaj Ljubljana? Eleanorin doprsni kip je bolj namenjen mestom, kot so San Francisco, kjer je bila leta 1945 podpisana ustanovna listina ZN, New York, kjer je sedež ZN, ali pa Pariz, kjer je bila leta 1948 sprejeta deklaracija o človekovih pravicah. Lauri in Billu sem pripovedovala o demokratičnem ritualu, ki je v srednjem veku potekal ob knežjem kamnu v Karantaniji, ter o legendi, ki pravi, da je zgodba služila kot navdih Thomasu Jeffersonu pri pisanju ameriške deklaracije o neodvisnosti. Eleanor Roosevelt je Ljubljano obiskala leta 1953, ko je na poti iz Azije potovala skozi Evropo, a obisk je bil rutinski, vanj pa je bil vključen ogled Litostroja, Splošne zadruge Maribor in otroške bolnišnice. Dan se je končal z novinarsko konferenco v hotelu Slon, kjer je nekdanja prva dama slovenske novinarje sprostila s svojim širokim nasmehom in ameriško sproščenostjo. In tu je seveda še Eleanorina čudovita izjava o človekovih pravicah, ki se začnejo v manjših krajih. Slovenci se boleče zavedajo, da je Ljubljana glavno mesto zelo majhne države, ki pa jo je vseeno mogoče najti na zemljevidu.

A Billov odgovor ni bil povezan z ničimer od tega: »Lahko bi rekel, da je Ljubljana pomembno mesto, toda to ima predvsem opraviti s prijateljstvom, lojalnostjo in naklonjenostjo Nataši in Metki [iz AIS] ter Mateji [MOL]. To je kraj, kjer hočem biti in se zavedati, da so tukaj dobri ljudje, ki opravljajo dobro delo, ki si zasluži priznanje. Eleanor si zasluži biti med takšnimi ljudmi.«
Na kosilu pred izročitvijo doprsnega kipa je eden od gostov povedal ne preveč smešno šalo o prvi dami, ki v zadnjem času kroži naokoli in je zaradi vljudnosti na sami prireditvi ni ponovil.

Kaj imata skupnega Eleanor Roosevelt in Melania Trump?

Obe sta visoki meter osemdeset.

Eleanor Roosevelt pa nas s svojo vizijo, sočutjem in trdim delom presega vse.