Zgodba z nasmehom: David Razboršek, ročni kolesar

OHROMEL SEM leta 2007 med deskanjem v Italiji. Podcenjeval sem situacijo, ker sem takrat sebe dojemal v nekem popolnem vzponu, športno in poslovno. Po postaji sem klepetal s prijatelji, spregledal rob smučišča in zdrsnil po ledenem bregu. Pristanek je bil tako trd, da sem si poškodoval vretence. A ta poškodba ni bila nič tako usodnega, da se z operacijo ne bi dalo odpraviti. Po posegu pa me je kot posledica poškodbe doletel infarkt hrbtenjače in ohromel sem od pasu navzdol.

VSAKA STVAR je za nekaj dobra. To sem se naučil med rehabilitacijo. Po pomoč sem se namreč zatekel tudi v društvo za višjo kvaliteto življenja, kjer so mi odstrli malo širšo sliko. Po nesreči so se mi namreč odprle nove priložnosti, za katere sem res hvaležen. In še danes se vsaj dvakrat na dan poskušam spraviti v stanje brez misli.

ŽENO SEM SPOZNAL pred nesrečo. Pred odhodom na deskanje v Italijo sva se dogovorila za kavo. Ko je izvedela, kaj se mi je zgodilo, je zbrala pogum in me poklicala. In potem ni trajalo prav dolgo, da se je iz telefonskih pogovorov in pozneje tudi srečanj rodilo tudi nekaj več. Zdaj celo skupaj delava, pred dvema letoma pa se nama je rodil še sin Tit.

IMEL SEM SREČO, da sem delal v podjetju (Engrotuš, d.d.), kjer so mi vselej stali ob strani. Delovno mesto so prilagodili mojim potrebam in od mene zahtevali isti nivo kot prej, kar je odlično vplivalo name. Po nesreči sem se najbolje počutil prav v družbi tistih, ki so me sprejemali takega, kot sem. Na začetku me je motilo tudi pomilovanje, a ko sem se sprijaznil s sabo, mi je postalo vseeno. No, napete situacije navadno razbremenim s črnim humorjem.

HITRO SEM ZAŠEL tudi v celjsko društvo paraplegikov. Bilo nas je osem mladih, samo jaz s športno poškodbo, drugi so se poškodovali v prometu. Potrebovali smo kombi in sem rekel, da bom pomagal pri organizaciji zbiranja. A ne tako, da bi prosili za denar. To zna vsak! Nismo želeli, da bi se invalidi postavljali v vlogo žrtve, raje smo poiskali način, kako lahko s svojimi izkušnjami vrnemo kaj nazaj družbi. In tako je nastal projekt Še vedno vozim, a ne hodim. Obiskujemo srednje šole in delimo svoje zgodbe z mladimi. Navadno ob koncu takega srečanja spoznajo, da njihove težave sploh niso tako velike.

ni podpisa

OMEJITVE SO BOLJ V GLAVI kakor v telesu. Pred nesrečo sem bil gorski kolesar in deskar. Veliko sem se gibal v naravi. In zato sem si že zelo hitro po nesreči kupil ročno kolo. S kolesom sem se namreč počutil enakovrednega v gibanju kakor prej. Šlo je počasi. Najprej sem z rokami naredil 10 kilometrov in sem mislil, da je to to. Potem sem se začel srečevati še z drugimi paraplegiki kolesarji. Lani smo se na pobudo Primoža Jeraliča tudi malo bolj resno organizirali. Začeli smo delati s trenerjem, vstopili smo v klub Tušmobil, ročnim kolesarjem so se pridružili še parakolesarji. In napredek je bil neverjeten.

LOTIL SE BOM tudi triatlona, čeprav bi bil rad predvsem dobro pripravljen rekreativni kolesar. A pred dvema tednoma sem dobil tudi atletski voziček. In letos bi se rad udeležil vsaj dveh triatlonov. Pri plavanju najbolj vidim, kako se moje telo odziva na vsakdanje strese. Če v telesu nimam dovolj tekočine, se noge (ki jih sicer ne čutiš) čisto drugače odzivajo. Veliko več krčev, zatezanja… Veliko bolj kot pred nesrečo čutim, kako lahko stres vpliva na telo.

NAJVEČJI ŠPORTNI USPEH sem dosegel na lanskem maratonu Franja. Odličen čas sem imel in to v peklenskih razmerah. Pa na dirki za evropsko prvenstvo v Beogradu sem bil tretji. A bolj kot rezultati me navdušuje napredek, ki ga dosegam s sistematičnim pristopom k treningu. Ta disciplina mi pride prav tudi pri poslu in tudi pri vzgoji mojega živahnega dveletnika.

ZAVRTIMO SLOVENIJO je projekt, ki se mu bom letos še prav posebej posvetil. Želim namreč, da bi javnost videla, kako resno je delo v športu invalidov. Da je šport samo eden! Zato se bomo ročni kolesarji konec poletja pridružili navadnim kolesarjem pri njihovih treningih in tako za vajo prekolesarili Slovenijo od juga do severa.