Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še), zadnji del

Težko se izognem Tadeju v tem blogu in nekateri me kličejo Pogačarjeva Urška, ampak ne maram preveč, da me omenjajo ob njegovih dosežkih. Vem, da to pač pride zraven in sem najponosnejša nanj (takoj za vama, Marjeta in Mirko), a zame je Tadej najprej fant in šele nato zmagovalec l’Avenirja, Algarveja, Kalifornije in treh etap na Vuelti...

Sem Urška Žigart iz Slovenske Bistrice in če še niste slišali zame, me sploh ne preseneča.



Sem profesionalna kolesarka pri slovenski ekipi BTC City Ljubljana. Ne krojim svetovnega vrha kot nekateri slovenski kolesarji, čeprav nekaj mojih rezultatov ni čisto za v koš in sem nanje ponosna, a dejstvo je, da ženska stran športa v medijih (še) ni dobro pokrita.
*************************************  


Doma ni bilo veliko časa za počitek in že čez dva dni smo bile na poti v Pau na dirko La Course, ki jo organizira ASO v času moškega Tour de France. Lani smo vozile po trasi kraljevske etape, letos pa je bila trasa bolj razgibana. Pet krogov po poti hribovitega kronometra, ki so ga popoldne vozili moški. Po profilu sicer lažja dirka kot lanska, na kateri sem zasedla 27. mesto, se je letošnja zame izkazala za enega težjih dni na kolesu. Ciljno črto sem prečkala zadnja od punc, ki smo dirko končale in za to sem trpela bolj kot cel Giro skupaj. Včasih pač pride slab dan in velikokrat ne veš, zakaj, a za ta dan sem skoraj prepričana, da je bila kriva hrana nekaj dni pred dirko. Po Giru sem namreč stopila na tehtnico, na njej videla višje številke, kot sem jih bila vajena in čeprav vem, da se po naporih telo napolni z vodo, sem naslednje dni verjetno jedla manj, kot je moje telo potrebovalo. Toliko vsega o prehrani preberemo, toliko slišimo, toliko vemo, a včasih sami sebi s takšnimi neumnostmi naredimo škodo – predvsem ženske in naša glava, bi rekla. Še ena od lekcij, ki jih zagotovo ne bom pozabila.


Po dirki La Course sta sledila dva tedna treningov in večino sva jih s Tadejem opravila med bivanjem v nordijskem centru v domu na Planici. Strmi klanci v bližini, kot so na primer Vršič z obeh strani, Mangart, Korensko sedlo in prelaz Mokrine, so bili odličen teren za trening pred prvo izvedbo dirke Clásica de San Sebastian za ženske v Baskiji. Na dirko smo šle motivirane in v Bilbao smo celo letele z letalom, kar se zaradi proračuna naše ekipe (in veliko drugih ekip, ki prav tako potujejo s kombiji) ne zgodi pogosto. Pričakovale smo težko dirko in res je bil že na prvi, najdaljši, 7-kilometrski klanec tempo precej oster. Po spustu sva se z Uršo Pintar, ki ima, tako kot jaz, raje, da je skupina čim manjša, spogledali in se nasmejali, saj nas je bilo v ospredju že manj kot 40. A kar naenkrat se je dirka odvila čisto drugače, kot smo pričakovali.



V beg je odšla velika skupina 15 deklet, brez največjih favoritinj, kot sta bili na primer Nizozemka Van Vleutnova in Južnoafričanka Moolmanova, a s kar tremi članicami naše ekipe. Vse smo se začele spogledovati, ali bo katera ekipa prevzela vajeti in začela loviti, a zgodilo se ni nič – šle smo tako počasi, da smo se skoraj ustavile. Za našo ekipo, ki je imela v ospredju tri močne kolesarke, je bila to voda na mlin in obetale smo si odlične rezultate, sama pa sem po težkem zaključku čez dva strma klanca, kjer tudi zadaj v glavnini ni šlo počasi, črto prečkala 34. Kljub temu da mi vročina in strmina ne ustrezata preveč, sem se tisti dan dobro počutila in bila zadovoljna z dirko. Po cilju smo se ohladile v Atlantiku in na plaži zaradi naših značilnih vzorcev po telesu, privabile kar nekaj pogledov.

Nato je preostali del ekipe potoval na Škotsko, jaz pa sem počakala na zaključek moške dirke in listala pa knjigi za Rimsko pravo, saj me je čez dva dni v Mariboru čakal izpit. Zdaj veste, zakaj je moj kovček tako težak – s sabo nimam cele omare in kopalnice, ampak 872 strani Rimskega prava.



In zdaj sem tu, pišem blog, razmišljam za nazaj in za naprej – ex tunc in ex nunc, če želite po latinsko, v jeziku prava (nekaj pa le znam). Septembra me čaka enotedenska etapna dirka po francoski pokrajini Ardèche, vse etape pa imajo med 1700 in 3000 višinskih metrov razlike, zato me te dni najdete na klancih. A na dirko grem brez pričakovanj in pritiska, saj se ta do zdaj ni izkazal za nič dobrega zame in moje noge. Kljub temu bom seveda pedala vrtela na polno in uživala v eni izmed najlepših etapnih dirk, ki bo morda moja zadnja. Zdaj, ko ste zabili nekaj dragocenega časa za tole branje (tako kot naš profesor Rimskega prava za nekatere moje odgovore), pa le oblecite dres in brž na kolo, dokler je na drevesih še kaj listja.

Preberite predzadnji del

Preberite še prvi in drugi del
 
Urška Žigart
Ekipa: BTC City Ljubljana