Sreča in razočaranje tekačev Volkswagen Polet O2 ekipe

Projekt tekaške ekipe Volkswagen Polet O2 smo torej po osmih mesecih pripeljali do konca. Čas je, da pregledamo, kaj smo v tem obdobju naredili. Če projekt s tekači strnemo v nekaj stavkov, je potekal nekako tako: marca smo izbrali ekipo, opravili uvodni sestanek in postavili cilje. Ali smo jih izpolnili?

Špela Šturm

Špela je polmaraton že pretekla, želela je samo preveriti, kako hitro lahko gre ob rednem in načrtovanem treningu. Lani je na Volkswagen 19. Ljubljanskem maratonu polmaratonsko razdaljo prvič pretekla. Za to razdaljo je potrebovala dve uri in sedem minut, letos pa je ta izid popravila kar za deset minut. Vedeti je treba, da je deset minut na 21,1 km zelo veliko, saj to pomeni spremembo hitrosti kar za pol minute na vsak pretečeni kilometer.

Špela je o projektu povedala: »Hitro je minil čas od začetka tega projekta, ko smo se prvič dobili in si postavili vsak svoj cilj. Kako bom prišla do tega cilja in koliko truda bo treba vložiti v to, si takrat nisem predstavljala. V začetku so bili treningi lažji. Trener Klemen mi je napisal program, ki je vseboval več teka, kot sem ga bila vajena. Ko imaš sistematično napisan trening in te jutranji mail opozarja na vadbeni program, se laže odpraviš na trening. Ko pa se že v kratkem času pojavi napredek, postane motivacija še toliko večja. V bistvu se sploh nisem zavedala, koliko več tečem kot prejšnja leta in kar je še bolj pomembno, bolj redno. Tukaj mislim predvsem na teke, ki sem jih morala opraviti sama. Zahtevnejše treninge sem še vedno opravljala v tekaški skupini, saj mi je osebno to veliko lažje.

Jesen je bila bolj pestra. Treningi so postali napornejši, vendar se je dalo zdržati. Za boljši občutek naše pripravljenosti mi je bilo všeč, da smo se skupaj udeležili dveh tekov, v Slovenskih Konjicah in Slovenj Gradcu. Tek na tekmah je povsem nekaj drugega, dober test pripravljenosti in tekmovalnega duha. In dan D. Na dan Volkswagen 20. Ljubljanskega maratona je bilo pred startom čutiti nekaj treme, saj nisem točno vedela, kako naj razporedim moči za ves tek. Očitno sem izbrala pravi tempo, saj sem vso progo pretekla brez posebnih težav. Tudi rezultat na koncu mi je dal potrditev, da smo delali dobro, saj sem izpolnila oba cilja: prvi je bil preteči progo pod dvema urama, druga želja je bila izboljšati lanski rezultat z 10 minut. Vesela sem, da sem lahko sodelovala v tem projektu. Skozi projekt sem ugotovila, kako pomembna je redna vadba za napredek. Upam in želim si, da bi mi uspelo to rednost vadbe ohraniti tudi v prihodnje. V sklopu projekta sem spoznala nove tekaške prijatelje, s katerimi smo že postavili cilje za prihodnje leto. Hvala vsem vpletenim, ki so omogočili projekt, še najbolj pa trenerju Klemenu Laurenčaku, ki mi je pripravil program in omogočil, da sem dosegla v začetku sezone postavljeni cilj.«

Lea Kos

Lea žal ni mogla nastopiti na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu. Nekaj tednov pred koncem projekta se je poškodovala oziroma so se ji obsklepna tkiva (koleno, gleženj) kronično vnela. Zaradi tega bi bilo nespametno, da bi »na silo« tekla polmaraton samo zato, da bi izpolnila napisani cilj. Preteči polmaraton je bila vsekakor sposobna, verjetno bi bila kakšno minuto počasnejša kakor Špela, zelo verjetno, da bi ji uspel rezultat pod dve uri. To je dokazala s tekom v Slovenskih Konjicah, kjer je za deset kilometrov porabila manj kot 54 minut. S strokovnega stališča mislim, da je tudi to uspeh, da nam je uspelo izbrati pravilno odločitev glede njenega nenastopanja, ker bi to zanjo pomenilo pot v bolj zapletene poškodbe. Kljub vsemu trudu in previdnosti v treningu se nam je zgodilo tisto, česar smo se trudili izogniti.

Lea je za Polet O2 povedala: »Za projekt sem se pred sedmimi meseci odločila s ciljem spopasti se s tekaškimi treningi, pridobiti znanje na tem področju in se naučiti v teku uživati ter seveda s končnim ciljem udeležbe na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu. Žal tekme kot končne nagrade za izvajane treninge zaradi poškodbe nisem bila sposobna realizirati. Glede na to, da sem kljub neudeležbi na tekmi izpeljala proces treningov, sem s projektov zadovoljna. Pridobila sem novo znanje glede načina treniranja teka, tehnike, prehrane ter opreme. Sodelovati v ekipi pomeni dodatno spodbudo, kar sem pogrešala iz plavalnih let. Napredki sotekačev dajejo energijo in potrebno dodatno motivacijo ob slabem vremenu ali utrujenosti. Skozi projekt sem se naučila poslušati svoje telo in spoznala, da se je s tekom potrebno spopasti nadvse previdno. Vesela sem, da sem v okviru projekta odtekla svojo prvo tekmovalno 10-kilometrsko preizkušnjo ter pretekla najdaljšo razdaljo v enem kosu, spoznala krog tekačev in kdaj tekla celo v klanec. Zadovoljna sem z napredkom in sposobnostjo uživanja v teku.«

Tekaška ekipa VW Polet. Ljubljana 7. maj 2015.

Lea Kos in Špela Šturm