Sledite številkam po Radovljici

Kolesarji lahko v občini opravijo z neštetimi progami z 122 oštevilčenimi smerokazi.

Blaž Bole, Radovljičan, ki je leta živel na Nizozemskem, je vodilna sila za novim radovljiškem omrežjem kolesarskih vozlišč, ki je sestavljeno iz oštevilčenih kažipotov na križiščih. Poleg tega, da kažejo smer do različnih vasi, kažejo tudi, koliko morate prekolesariti do naslednjega znaka. Kolesarji si tako lahko sami začrtajo progo, si enostavno zapišejo število smerokazov in se nato odpeljejo od enega do drugega.

Kolesarsko omrežje križišč je belgijska iznajdba . Tam jo je razvil belgijski inženir Hugo Bollen, ki je z idejo želel po zaprtju premogovniških rudnikov zopet narediti zanimivo regijo Limburg. Prvo omrežje kolesarskih vozlišč je bilo odprto leta 1995 na jugovzhodu Belgije. Danes omrežje v Belgiji pokriva celotno Flandrijsko območje. Na Nizozemskem, kolesarski državi per excellence, omrežje kolesarskih križišč hitro raste, saj že sedaj pokriva skoraj celotno državo. Slovenija je tretja država, ki je dobila tovrstno mrežo oštevilčenih križišč.

Omrežje v Radovljici je drugačno od belgijskega in nizozemskega. Ekipa desetih prostovoljcev iz Radovljice je namreč pripravila unikatno različico, ki je prilagojena situaciji na Slovenskem. Kot razlaga Blaž Bole, je hribovita gorenjska pokrajina ustvarjalce prisilila, da so razlikovali med različnimi progami. Kot pri smučarskih strminah, imajo v Radovljici križišča modre, rdeče in črne odseke. Modre proge imajo manj kot 4-odstotni naklon, rdeče manj kot 8-odstotni naklon, črne pa več kot 8-odstotni naklon. Kolesarji tako natančno vedo, kaj jih čaka v vsaki smeri vožnje.

Ideja za omrežje v Radovljici je bila rojena na barki na Nizozemskem. "Tam sem bil s skupino prijateljev na kolesarskih počitnicah," razlaga Bole, "Razlagal sem jim o nizozemski mreži križišč, ki sem jih uporabljal na svojem izletu in bili so navdušeni. Rekel sem, da bi ga lahko postavili tudi v Sloveniji."

Bole je odšel na turistični center v Radovljici in tudi k županu in povsod dobil podporo. Prostovoljci so dobili nekaj budžeta in leta 2012 je bilo na levi strani Save prvih 35 smerokazov. SKupno je projekt, v več kot treh letih, za vseh 122 smerokazov stal 25 tisoč evrov. Omrežje krišišč je postavljeno na vsake tri do štiri kilometre. Eden od glavnih ciljev je bil kolesarje spraviti stran od glavnih cest k bolj mirnim in varnim stranskim potem. "To je potrebno, saj pri nas nimamo kolesarskih poti. Če nimaš denarja za kolesarske poti in želiš kolesarje spraviti iz glavnih cest, je to prava rešitev."

Še preden je bil dokončan, so ljudje že začeli uporabljati radovljiški sistem križišč. "Ljudje, ki živijo blizu smerokazov, mi govorijo, da vidijo veliko več kolesarjev kot prej. In celo lokalni prebivalci mi pravijo, da se zaradi naših znakov vozijo po poteh, ki jih prej sploh niso poznali." Kolesarski turisti s celega sveta prihajajo na vozžnjo v Radovljico, opaža Bole. "V državo vstopijo prej Trbiža ali Jezerskega in območje prečjano na poti proti jugu. Nekoč sem spoznal kolesarja na mostu v Podnartu, ki me je vprašal, kako do Črne Gore. Naši smerokazi te pripeljejo tja do Kranja, od tam naprej pa moraš svojo pot najti sam."

Zaenkrat ima zgolj radovljica svoje omrežje kolesarskih vozlišč. A enostavno bi bilo številke radovljiških križišč opvezati z drugimi občinami. "Upam, da bodo druge občine sledile temu sistemu. Pri tem jim lahko pomagam. Pripravljeni smo deliti svoje znanje."

Kako deluje

Zemljevidi novega kolesarskega omrežja so na voljo v radovljiškem turističnem centru. Z njim si lahko kolesar začrta svojo lastno pot. Poleg tega pa je na zemljevidu tudi deset že pripravljenih poti vseh težavnosti. Na hladno, a sončno novembersko sredo sem eno od njih preizkusil tudi sam: 41 kilometrov dolgo "Kratko adrenalinsko", ki prečka Jamnik.

Svojo pot lahko pričnete na katerem koli križišču, jaz sem štartal nasproti avtobusne postaje v Radovljici, na smerniku številka ena. Ko sem se želel odpraviti, sem že opazil svojo prvo napako. Številke poti sem si zapisal na papir, in ta papir je bil v enem od mojih žepov, skupaj z dvema ploščicama, jakno za dež, zemljevidom, ključi, fotoaparatom in mobitelom. In še rokavice sem nosil. Skrajno nepriročno. Po brskanju po žepih, sem ga iz levega izvlekel že povsem zmečkanega. Prvi nasvet: zapišite si številke smerokazov na papir in ga z lepilnim trakom namestite na krmilo kolesa. Tako ga imate stalno na očeh.

Vem, kako v in iz Radovljice z avtom, ampak na kolesu sem popolnoma izgubljen. Vse od začetka sem se zanašal na omrežje kolesarskih vozlišč. Od številke ena sem moral do smerokaza številka dve, kar me je vodilo skozi center Radovljice. Po smerniku številka 2 sem se spustil do številke 7, kjer sem se obrnil proti številki 70 na drugi strani Save, kjer se je pot nemudoma začela vzpenjati. Čudovit razgled se je odprl prav na mesto, ki je ležalo v soncu, v ozadju pa so se dvogovale gor z zasneženimi vrhovi. Iz centra Radovljice do vznožja Jamnika in Krope je 15 smerokazov. Preveč, da bi si jih zapomnili, zato je zelo uporabno, da si jih zapišete.

V Kropi je smerokaz številka 106 zadnji za kar nekaj časa. na svoji poti do Jamnika, sem izstopil iz območja Radovljice, kar pomeni, da tam ni več oštevilčenega omrežja za kolesarje. V senci dreves sem prevozil mokra in hrapava tla Jamnika. Na vrhu je cesta zavila v soncu in me pripeljala do najbolj slikovite slovenske cerkvem, katero sem ugledal na vzhodu. S takšno panoramo se kar težko kosa kakšna druga.

Na poti navzdol ni bilo smerokazov. Nasvet številka dve: prinesite zemljevid ali ga preštudirajte, pred odidete. Preveril sem torej zemljevid in ugotovil, da moram slediti smeri Kranja in pri Njivici zaili levo v vzpon. Mnogo kilometrov kasneje, v gozdu blizu Češnjice, sem zopet zagledal smerokaz, številko 81. Kazal je v smeri Radovljice, ki je bila le 12 kilometrov stran, a pot Kratke adrenalinske gre v drugo smer. Pot se je nadaljevala po manjših cesticah. Vila se je v seriji kratkih in strmin vzponov in spustov.

Pot ni bila hitra in enostavna, to je jasno. Na polovici od 41 kilometrov se mi je zdelo, da sem prekolesaril že veliko več. Opazil sem, da že dolgo nisem ugledal avtomobila. Proga te res odpelje na bolj mirne poti. Prevozil sem veliko smerokazov in ugotovil, da pot lahko naredim tako dolgo ali kratko, kot sam želim. In lahko jo prevozim v obe smeri. Najtežje za ustvarjalce, je razlagal Bole, je bilo, da znaki delujejo na vsakem križišču in v vse smeri.

Omrežje deluje. Zapomnil sem si naslednje tri številke, ki sem jim moral slediti in nato le preverjal števila na oznakah za naslednjo in naslednjo. Kljub temu, da sem vozil po nepoznanem terenu, so me smerokazi privedli nazaj do Radovljice, kamor sem se vrnil precej kasnej, kot sem pričakoval. Preden sem se lotil poti, sem preveril le, kako dolga je, pozabil pa na dejstvo, da gre za črno progo, polno vzponov. Nasvet številka tri: preverite, kako težka je tura, preden odrinete.

Odpravite se lahko tudi na lahke, pretežko ravninske poti, ena pa je za prave gladiatorje: 100 kilometrov dolg Trojček prek Jamnika, Soriške Planine in Pokljuke.

Omrežje kolesarskih vozlišč v Radovljici in širši okolici še ni uredno odprto, to se bo najverjetneje zgodio te pomladi, a je že sedaj pripravljeno za uporabo in užitek, najsi bo to za odkrivanje novih kolesarskih poti ali zgolj za varno vožnjo od točke A do točke B.