Zakaj ljudje beremo z lahkoto?

Branje in pisanje sta razmeroma nedavni iznajdbi človeštva, saj nista starejši od nekaj tisoč let, marsikje po svetu pa sta še bistveno mlajši. Ljudje beremo in pišemo z lahkoto, hkrati pa uporabljamo za izvajanje teh opravil enake oči in možgane, kot so jih imeli že naši daljni nepismeni predniki. Ker vemo, da se možgani v procesu evolucije niso namensko razvili za to opravilo, sicer bi znali brati in pisati že praljudje, odgovor na vprašanje, zakaj smo ljudje dobri bralci, ni preprost.

Pri branju se navadno ne zavedamo zaznavanja posameznih črk, ampak se nam zapisane besede in stavki avtomatično pretvarjajo v miselne podobe. Ko beremo dobro napisano zgodbo, se povsem vživimo v dogajanje, saj se nam dogodki vrstijo pred očmi, kot bi gledali film. Seveda je pri dobri knjigi pomemben tudi zven zaporedja besed, ki dodatno pripomore k vzdušju, a ključno je, da se vse to dogaja povsem spontano, ne da bi se nam bilo treba za razumevanje zavestno truditi.

Kot bralci se ne zavedamo, da naše oči zaznavajo le zaporedje znakov, ki jih nato možgani sproti pretvarjajo v pomen. Zdi se nam, kot da bi nam pisatelj neposredno šepetal v uho. Sporazumevanje z govorom se je pri ljudeh razvilo postopoma z evolucijo, tako da smo na pogovarjanje dobro prilagojeni, za pisanje in branje pa to ne velja.

Otroške risbice kot zametki pisave

Majhni otroci radi rišejo risbice, ki so največkrat povzetki najrazličnejših zgodb. Otroci jih zapisujejo z grafičnimi znaki, ki jih znajo narisati v posameznem obdobju svojega razvoja. Čeprav se nam zdi, da so vizualni simboli oziroma stilizirane podobe predmetov in živali odsev tega, kar v resnici vidimo, so te risbe največkrat močno povezane s posamezno kulturo. Če narišemo stilizirano muco ali kužka, si mislimo, da smo zajeli bistvo njunega videza, a že primerjava s podobnimi stiliziranimi živalmi iz vzhodnih kultur nam pokaže, da gre bolj za kulturne konvencije kot za realistično ponazoritev tega, kar zaznajo naše oči.

Kulturno določenost simbolov, ki naj bi izražali dejanski videz sveta, lahko ilustriramo s primerom oglašanja žabe. V naši kulturi kvakanje žabe ponazorimo z besedama »kvak kvak«, medtem ko isti naravni zvok Kitajci opišejo kot »guo guo«, Američani kot »ribbit«, Argentinci kot »berp« in Turki kot »vrak vrak«. »Kvak« je le simbol za oglašanje žabe in ne resnični poskus, da bi zvok, ki prihaja iz žabe, dejansko ponovili. Podobno so tudi otroške risbice predvsem simboli, ne poskusi, da bi dejansko odslikavale videz predmetov resničnega sveta.
Vendar komunikacija z grafičnimi simboli, ki jo razvijejo otroci v svojih risbah, ni učinkovita za prenašanje bolj zapletenih sporočil. Težava takšnega zapisa je namreč, da ni dovolj bogat, da bi z njim lahko predstavili vso raznolikost besed, ki jih govorimo. Za učinkovito sporazumevanje bi potrebovali nekaj deset tisoč simbolov, kar pa je skorajda neizvedljivo. Dodatna težava je, da naš vizualni sistem podobe analizira v več zaporednih stopnjah. Možgani jih najprej analizirajo na ravni preprostih oblik oziroma likovnih elementov, nato se osredotočijo na odnose med temi elementi in šele na koncu iz teh delnih analiz sestavijo predmete, ki se jih dejansko zavemo.


 

Mehanizem prepoznavanja predmetov

Ljudje imamo zelo dobro razvit mehanizem za prepoznavanje predmetov. Naši možgani znajo učinkovito prepoznavati zunanji svet. Vse, kar zaznamo, poskušajo interpretirati kot katerega od že znanih predmetov. Čeprav v procesu zaznave najprej analizirajo posamezne likovne elemente, kot so obrisi mej med posameznimi oblikami, se tega ne zavemo, ampak dojamemo šele dokončno prepoznan predmet.

Črke različnih pisav so nastale tako, da čim bolj ustrezajo temeljnim likovnim elementom, ki jih naši možgani uporabljajo za prepoznavanje predmetov in njihove medsebojne lege. Črke so za možgane nekaj podobnega, kot so deli predmetov, na podlagi katerih analizirajo okolico.

Besede in stavki so za možgane analogni predmetom, saj jih naš naravni mehanizem podobno kot predmete dojema kot celote. Posamezne črke so kot robovi objektov, ki jih morajo možgani analizirati in povezati s pravim pomenom. Podobno kot se analize delov predmetov ne zavedamo, se tudi prepoznavanja posameznih črk ne, ampak dojemamo ob branju neposredno pomene celotnih besed in stavkov.



Zapisane besede so tako prilagojene naši naravni sposobnosti, da učinkovito prepoznavamo predmete v okolici. Dobra pisava mora biti torej takšna, da jo sistem za prepoznavanje objektov čim lažje obravnava. Pisava prvenstveno ni prilagojena temu, da bi jo bilo čim bolj preprosto zapisovati, ampak je prilagojena predvsem očesu in možganskemu sistemu za analizo tega, kar vidimo.

Če morajo biti zapisane besede sestavljene iz več simbolov in bi radi, da bi bile videti kot predmeti, morajo posamezni simboli ponazarjati dele predmetov. Večina sveta danes uporablja zapis, ki sledi govorjeni besedi. Tako potrebujemo bistveno manj simbolov, saj je različnih fonemov oziroma glasov posameznega jezika običajno nekaj deset in približno ustrezajo črkam abecede.

Črke tako niso nič drugega kot stilizirani deli predmetov, ki jih najpogosteje uporabljamo za prepoznavanje dogajanja v svoji okolici. Robovi predmetov in njihovo prekrivanje imajo običajno oblike črk T, L in K. Ker so predmeti našega vsakdanjega življenja večinoma neprosojni, se oblika X pojavi zelo redko, zato je tudi črka X v pisavah manj pogosta.