Zadnje mehiško upanje

Pred tremi leti je v Raúlovo* trgovino v letoviškem mestu ob Pacifiku vstopil moški vsakdanjega videza v občinski uniformi. Prodajalki je prijazno namignil, da mora njen šef, Raúl, odslej plačevati mesečni pavšal, če noče imeti težav. Derecho de piso ali cuota, kot pravijo pavšalu za pravico do obratovanja, ki jo »podelijo« kriminalne združbe, so ocenili na 3000 mehiških pesov (150 evrov) na mesec. Podobno cuoto mora plačevati večina podjetnikov v mestu in drugod v Mehiki. Čeprav gre denar narkokartelom, mora Raúl mesečni »dolg« poravnati na občini, kot da bi to bila od države predpisana davščina. »Kriminal, politika, vojska in policija so v Mehiki nerazdružljivi,« je bil jasen Raúl.

Prepričan je, da Mehika, ki jo dušita korupcija in visoka stopnja kriminala, nujno potrebuje »radikalne spremembe«, zato je na julijskih volitvah glasoval za predsedniškega kandidata Andrésa Manuela Lópeza Obradorja (Amlo), ki bo danes prisegel kot 58. predsednik največje španskogovoreče države. »Amlo je zadnje upanje, ki ga ima Mehika,« je povedal za Delo. »Pričakujem spremembo ekonomske in socialne politike ter predvsem obračun s korupcijo in konec vojne med narkokarteli, v kateri živimo.«
 

Visoka pričakovanja Mehičanov

»Amlova izvolitev je velika prelomnica za Mehiko,« je za Delo komentirala Laura Carlsen, direktorica neprofitnega raziskovalnega Centra za mednarodno politiko. Udeležba na volitvah je bila izredno visoka (glasovali sta skoraj dve tretjini upravičencev), Amla je podprlo 53 odstotkov volivcev. Njegova izvolitev je obenem tudi udarec za etablirane stranke (PRI in PAN), ki so v Mehiki vladale zadnja desetletja. Ljudem je dovolj ekonomske neenakosti, korupcije na vseh ravneh oblasti, nasilja, zato veliko pričakujejo od nove vlade. Mnogi, predvsem člani in podporniki etabliranih strank ter ameriški mediji, Amla zmerjajo s populistom, a kot je poudarila sogovornica, oznaka služi predvsem diskreditaciji priljubljenega politika, ki mu je vzpon na položaj mehiškega predsednika uspel v tretjem poskusu.
 

Porast nasilja

Vojakom, ki jih je poslal v boj proti organiziranemu kriminalu na mehiške ulice​ Felipe Calderón, mehiški predsednik med letoma 2006 in 2012, ni uspelo zajeziti nasilja. Nasprotno. Mehiška vojna proti drogam, ki se je nadaljevala tudi v mandatu nekdanjega predsednika Enriqueja Peñe Nieta, je doslej zahtevala več kot 150.000 življenj, najmanj 25.000 oseb je pogrešanih. V prvi polovici letošnjega leta je nasilne smrti umrlo skoraj 16.000 ljudi, največ od leta 1997, ko so začeli zapisovati te podatke. Če je v času predsedniške kampanje Amlo obljubljal umik vojakov z ulic, je kmalu po izvolitvi preklical svoje besede in napovedal, da bo vojska še naprej skrbela za javni red. Policija, kot je izjavil, ni ustrezno usposobljena, zato bo – na razočaranje mnogih – predvidoma ustanovljena Nacionalna garda, v kateri bodo skupaj delovali policisti in vojaki. Zagotavljanje varnosti v državi ne bo doživelo bistvenih sprememb. Boj proti nasilju bo ostal nasilen.



»To, da bo vojska še naprej opravljala naloge policije, je korak nazaj,« je komentirala Laura Carlsen. »Če bi hoteli manj nasilja, bi morali spremeniti model boja proti organiziranemu kriminalu, ki so ga Mehiki vsilile ZDA.« Po njenem bi se država morala boriti proti nasilju na dolgi rok, naslavljati bi morala vzroke – neučinkovit izobraževalni sistem, nezadostno zdravstveno oskrbo, nizek standard (med državami OECD ima Mehika eno izmed najvišjih stopenj revščine in neenakosti). Obradorjeve načrte o zvišanju pokojnin za starejše od 68. leta in predvsem več izobraževalnih priložnosti za mlade, ki (pre)pogosto izpadejo iz izobraževalnega sistema in se pridružijo kriminalnim združbam, gre zato pozdraviti. (Delna) legalizacija marihuane bi, je poudarila sogovornica, prav tako pripomogla k zmanjšanju nasilja, enako velja za reformo pravosodja. Ve se za kršitve, za korupcijske škandale, a storilci navadno ostanejo nekaznovani. V mehiških zaporih so večinoma tisti, ki so zakrivili manjše prekrške, navadno povezane z uživanjem ali posedovanjem drog. Ker so zapori polni revnejših, vplivnejši pa za svoja dejanja ne odgovarjajo, je po mnenju Laure Carlsen »videti, da sta moč in vpliv nad zakonom«.
 

Amlo je vladal že pred nastopom mandata

Čeprav se Amlov mandat začenja danes, se zdi, da že vlada, je za Delo komentiral Enrique Quezada, sodelavec centra Mexico na houstonskem inštitutu Baker. Parlament je že začel delati, v domačih in tujih medijih odmevajo Amlovi načrti, čeprav ali prav zato, ker se nenehno spreminjajo. Oktobra in novembra so se volivci o bodočih politikah izrekali na neformalnih referendumih, na katerih jih je takrat še bodoča vlada spraševala o tem, kaj si mislijo o gradnji letališča v Ciudadu de Méxicu, o novih rafinerijah, zvišanju pokojnin in spremembah v izobraževalnem sistemu.



Menjava oblasti v Mehiki je pod žarometi tudi zaradi tisočev migrantov iz drugih srednjeameriških držav, ki prečkajo državo na poti v ZDA. Migranti so dokaj lahka tarča kriminalnih združb, je opozoril Quezada, zato je pomembno, kako bodo mehiške oblasti ravnale s prišleki oziroma koliko bodo sodelovale z (nacionalistično) vlado ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Glede na to, da ima Obradorjeva koalicija večino v obeh domovih parlamenta, bo uresničevanje težko pričakovanih sprememb v veliki meri odvisno od politične volje nove vlade, kjer bodo, enako kot v obeh domovih mehiškega parlamenta, polovico ministrskih mest zasedle ženske. Po mnenju Laure Carlsen je spolna uravnoteženost dobrodošla, saj utegne omiliti mačistično kulturo v Mehiki.

* Ime je spremenjeno zaradi sogovornikove varnosti.