Z begunci za begunce

V Afriki so se begunci začeli povezovati in skupaj reševati problematiko, ki pesti prisilno razseljene prebivalce v različnih afriških državah. Leta 2019 je bila ustanovljena mreža organizacij, ki jih vodijo begunci, The African Refugee Led Organization’s Network (ARELON). Vanjo so vključene nacionalne mreže organizacij, ki jih vodijo begunci v afriških državah. Ena močnejših je mreža iz Ugande. Država namreč gosti največ beguncev v podsaharski Afriki. Konec leta 2021 je tam bivalo več kot 1,5 milijona beguncev in prosilcev za azil, predvsem iz Južnega Sudana, Demokratične republike Kongo in Burundija. 

Najpogosteje so begunci obravnavani zgolj kot osebe, ki potrebujejo podporo, in ne kot sogovorniki, ki lahko sami izrazijo potrebe in predlagajo rešitve. Zato begunci pozivajo, da se je ob sprejemanju odločitev o njihovem življenju, njihovi prihodnosti, treba posvetovati z njimi. Tudi zato, ker nevključevanje privede do financiranja in izvajanja projektov, ki niso nujno osredotočeni na kritične potrebe beguncev. V enem izmed številnih begunskih taborišč v Ugandi so nakupili preveč moških čevljev velikosti 42 in 43, pozabili pa so na vse tiste, ki imajo morda manjšo ali večjo nogo. Tako so ostali neuporabljeni čevlji in bosi posamezniki.

Nevključevanje privede tudi do sindroma odvisnosti, saj manjka osredotočenost na krepitev samooskrbe med begunci. Če bi mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč omogočila beguncem reševanje njihove problematike, njihovih potreb, s katerimi so sami najbolje seznanjeni, bi dosegla boljši in trajnejši učinek. Begunci si želijo partnerstva in ne le pošiljanja materialne in finančne pomoči. Želijo si priložnosti za reševanje težav in ugotavljanje dejanskih potreb.

Vsak projekt, ki se izvaja za begunce v določeni državi, bi moral že od načrtovanja vključevati lokalno begunsko organizacijo. Lokalizacija je ne le vsebinsko, ampak tudi stroškovno učinkovitejša, kot če projekt izvaja organizacija iz tujine ali mednarodna organizacija. Slovenske organizacije, ki izvajajo projekte v afriških državah, delujemo po tem principu.

FOTO: Forum za enakopraven razvoj

Forum za enakopraven razvoj (FER) že od leta 2014 sodeluje z organizacijami v Ugandi, med drugim organizacijo Hope Of Children and Women (HOCW), ki jo je ustanovil begunec iz Demokratične republike Kongo ter omogoča predvsem podporo in priložnosti ženskam in otrokom, žrtvam nasilja, begunkam in beguncem iz okoliških, nemirnih držav. Ti bivajo v urbanem okolju, kar pomeni, da večinoma niso deležni pomoči mednarodnih in nacionalnih organizacij, ki poskrbijo le za osebe v taboriščih, in morajo torej sami oz. s pomočjo begunskih organizacij poskrbeti za vključevanje v tuje okolje, učenje jezika in navad, pridobivanje spretnosti, ki jim omogoča delo in s tem sredstva za hrano, prenočišče in druge osnovne potrebe. Te begunke in begunci povedo, kaj bi potrebovali, kaj bi izboljšalo njihovo življenje, da ne bi zgolj životarili in čakali na boljšo prihodnost.

Mnogi sanjajo o življenju v Evropi ali Združenih državah Amerike in si predstavljajo, da se pri nas cedita med in mleko. To jih požene v beg čez Sredozemlje, kjer številni tudi izgubijo življenje. A na dolgo pot proti Evropi se napotijo kljub temu, da se zavedajo tveganja, saj so prepričani, da v Afriki zanje nikoli ne bo bolje. Mnogi leta in leta preživijo v drugi afriški državi kot begunci, ki živijo človeka popolnoma nedostojno življenje brez možnosti za izobrazbo, brez prehranske varnosti, brez temeljnih človekovih pravic.

FER s projekti, ki jih večinoma sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, krepi partnersko organizacijo HOCW in begunsko prebivalstvo v glavnem mestu Ugande, Kampali, in njenem predmestju. Prehranska varnost in dostop do pitne vode, higiena, ekonomsko opolnomočenje žensk in opolnomočenje žensk glede njihovih pravic so glavna področja, s katerimi se ukvarjajo.

FOTO: Forum za enakopraven razvoj

Več kot tisoč uporabnic in uporabnikov potrjuje uspešno delo, saj z veseljem pokažejo rezultate in učinke. Učijo se gojenja zelenjave in na verandah je mogoče videti številne alternativne, urbane gredice, v katerih raste zelenjava. Na skupnostni farmi pridelujejo zelenjavo in sadje ter gojijo piščance in krave. Vse, kar pridelajo, si družine, ki so vključene v to dejavnost, razdelijo. Tako mame samohranilke, ki skrbijo za več svojih otrok, pogosto pa tudi za otroke sorodnikov, pravijo, da one in otroci ne stradajo več. Nekatere pridelujejo hrano in kak delež pridelka tudi prodajo, da zadovoljijo druge osnovne življenjske potrebe, nekatere služijo z recikliranjem, spet druge s frizerstvom. Med seboj se podpirajo, skrbijo, da kaj malega tudi privarčujejo, in nato investirajo na primer v nakup šiviljskega stroja ali sadik za pridelavo zelenjave ali šolnino za svoje otroke.

Skupaj delamo majhne korake in dosegamo majhne spremembe, a s kontinuiranim delovanjem se pozitivne spremembe množijo in so vedno bolj vidne. Skrajna revščina je za ljudi, ki so vključeni v naše skupne dejavnosti, malce omiljena. Verjamemo v moč povezovanja in sodelovanja, zato vabimo, da izveste več o projektih v Ugandi na spletni strani www.forumfer.org ter z nami kot podporniki ali prostovoljci stopite po poti, ki vodi v bolj enakopraven razvoj.

Naročnik oglasne vsebine je forum za enakopraven razvoj