V nadaljevanju preberite: 

»Naše znanje je majhen otok v ogromnem oceanu neznanja.« To je nekje zapisal Isaac Bashevis Singer, poljski Žid, ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec, in ta njegov stavek sem imela v mislih minule dni, ki sem jih preživela na otoku. To kolumno pišem v Tajvanu, mali otoški državi svobode v ogromnem oceanu arogance, agresije in ambicij, troglavega zmaja geopolitičnega močvirja, v katerem se tisočletja ne dogaja nič posebej novega. Vrtimo se med okupacijo, prevlado, kolonizacijo in hegemonijo, le tu in tam iz valov pokuka otok demokracije, in to prav takšen, kot je Tajvan.

»Moramo verjeti v svobodno voljo. Nimamo druge izbire.« V resnici je tudi tukaj tako, kot je to ob neki priložnosti dejal pokojni Bashevis Singer. Tajvanci nimajo druge izbire, kot da verjamejo v svobodo svoje nacionalne volje, v logiko razvoja identitete in – da – prav v znanje kot najmočnejšo samoobrambo pred troglavim zmajem, ki dviguje valove v oceanu neskončne ignorance.