V primežu nerešenih političnih umorov

Predsednik komisije za preiskovanje umorov novinarjev Veran Matić ocenjuje, da sodni svet kaže namen, da bo oprostil obtožene za umor novinarja Slavka Ćuruvije. Po njegovem je sodišče prisiljeno sprejeti oprostilno sodbo, ki je bila načrtovana že vnaprej.

Preiskava in triletni sodni proces za umor novinarja in lastnika časnikov Dnevni telegraf in Evropejec Slavka Ćuruvije sta pokazala, da je proces obremenjen s pritiski, obstrukcijo in poskusi diskreditacije prič. Prisluhi so še pokazali, da je bila načrtovana tudi likvidacija policijskega inšpektorja Dragana Kecmana, ki je pomagal razsvetliti umor novinarja.
 

Srbija ni primerljiva z Romunijo

Kecmana so pred dvema letoma brez pojasnila odstavili s položaja šefa uprave za boj proti organiziranemu kriminalu, sodišče pa ga je pozvalo na klop za priče šele po treh letih. Po njegovem pričevanju je dobil odpoved tudi policijski sodelavec, ki jim je pomagal zbrati dokaze o tem, kje se je četverica obtoženih gibala v času umora novinarja in s kom je bila v stiku. Obtožnica bremeni nekdanjega šefa beograjske državne varnosti Milana Radonjića in operativca Ratka Romića ter pripadnika državne varnosti Radomirja Markovića in Miroslava Kuraka.

Sodni svet v sestavi Snežana Jovanović, Dragan Milošević in Vladimir Mesarović se je odločil, da del posnetkov izloči iz kazenskega spisa, in sicer z utemeljitvijo, da so bili pridobljeni nezakonito, čeprav je Kecman dokazal ravno nasprotno. Pritožbeno sodišče je njihovo odločitev vrnilo v ponovno presojo, vendar je prvostopenjski svet ponovno zavrnil zahtevo, naj posnetke uvrsti med dokaze.

Komisija za preiskovanje umorov novinarjev je ocenila, da je proces šokantno počasen in da so odločitve sodnega sveta pravno bizarne. Veran Matić vidi v pomanjkanju volje, da se sojenje konča v razumnem roku, obstrukcijo procesa za umor, ki se je zgodil pred skoraj dvajsetimi leti. Po njegovem je izgovor sodišča, da nima dovolj kadrovskih in prostorskih zmogljivosti, privlečen za lase.

Postavil je vprašanje, zakaj se Srbija ne more primerjati vsaj z Romunijo, kjer so bile obsojene številne velike ribe. Sodnemu svetu je očital, da je izgubljal čas s ponavljanjem zaslišanj prič in nepomembnimi vprašanji, zagovornikom obtoženih pa je dopuščal obstrukcijo procesa. Čeprav je komisija s svojimi ugotovitvami seznanila evropsko komisijo, se ni nič spremenilo.
 

Nekaznovanost zločinskega režima

Srbija si prav nič ne prizadeva, da bi prijela neposredno obtoženega za umor Kuraka, ki je še vedno na begu. Sodni svet je dvojici obtoženih za najhujše kaznivo dejanje umora dopustil, da se branita iz hišnega pripora. Po oceni komisije gre za obrambo na prostosti, ki je omogočila obtoženima, da se dogovarjata, kako bi kljub vrsti dokazov o njuni krivdi obrnila sojenje sebi v prid, in da ustrahujeta priče, tudi družino žrtve. Gre za poskus kompromitiranja dokazov in onemogočanja pričevanja glavnih prič.



Matić je izrazil obžalovanje, ker je strokovna javnost premalo prisotna na sojenju, da bi lahko izbojevala pravico, ko gre za najbolj drastično obliko nasilja nad novinarji v srbski zgodovini. Po njegovem bi moral biti boj proti nekaznovanosti krivcev temelj delovanja novinarjev in novinarskih organizacij. »Neskončen« proces relativizira tako dokaze kot pričevanja, konča pa se lahko z vnaprej načrtovano oprostilno sodbo brez resnega odziva v javnosti. Čeprav gre za izjemno občutljivo zadevo, ki se nanaša na drastični napad na svobodo medijev, likvidacijo novinarja v izrednih razmerah in na neposredno vplivanje na politično dogajanje, za kar so ukazi prihajali s samega vrha države.

Umor se je zgodil med bombardiranjem Srbije. Grozen čas za neodvisne medije in novinarje. Širile so se govorice o seznamih za likvidacije. Vsi so se spraševali, kdo bo prvi na vrsti. Oblast je ljudi medijsko pripravila na drastične poteze. Umor Ćuruvije je bil napovedan v Ekspres politiki in na državni TV.

Umor je moral biti močno sporočilo, da je mogoče ubiti vse, da bi se svoboden glas utišal za daljše obdobje. Po mnenju Matića je bilo povsem jasno, da je oblast umorila Ćuruvijo in da je ukaz moral priti od družine Milošević-Markovič. Od tod izhaja močan vpliv umora tako na neodvisno medijsko kot na politično sceno. Zato se je pričakovalo, da bo ta umor rešen med prvimi po spremembah leta 2000, kar bi bila jasna simbolika, da bo demaskiran in kaznovan zločinski režim.

Namesto tega se Srbija sooča s celo vrsto nerešenih političnih umorov, ne le v devetdesetih, temveč tudi po srbski oktobrski revoluciji. Sodišča pošiljajo sporočila, ki jemljejo voljo preiskovalnim organom, tožilstvu in policiji, da bi odločno obračunali z izvajalci in naročniki političnih umorov ter tako razkrili njihovo politično in družbeno ozadje.