Radikalni levičar na robu živčnega zloma

Individualizem je slepa ulica, razmišlja francoski intelektualec Raphaël Glucksmann in poskuša kot »pravi levičar« ponuditi pot, kako potegniti demokracije iz krize. Menda je manj zahtevno, kot si predstavljamo, le fokus je treba spremeniti ter postaviti na piedestal skupnost in solidarnost.       

 

Hišne preiskave 

 

Seveda skupnosti ne gre čislati populistično »po venezuelsko«, če je »Venezuela« sinonim za režimsko zlorabo kolektivnega. A znano je, da je francoski radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, vodja Nepokorne Francije (La France insoumise), ki ga prav zdaj pribijajo na križ, podpornik tako pokojnega Huga Cháveza kot njegovega naslednika Nicolása Madura (... proti ideologiji ZDA) in da je v preteklosti večkrat obiskal Caracas tudi kot »ideološki turist«. Prejšnji torek so, tudi pri njem doma in ne le na sedežu Nepokorne Francije, naredili hišno preiskavo, saj ga obtožujejo finančnih malverzacij, povezanih z asistentskim delom v evropskem parlamentu, ko je bil tam poslanec, in denarnih nepravilnosti prav tako ob zadnji predsedniški kampanji.

Ogorčeni politik, ki se je med policijskim stikanjem po njegovem domu branil: »Republika, to sem jaz!«, se je nemudoma odzval, češ da je to dobro orkestrirana zarota politike, policije in pravosodja, kajti njegova stranka je menda edina prava opozicija macronizmu in predstavlja resnično nevarnost vladajoči garnituri. Z bremenom finančnih obtožb se 67-letni poslanec, ki pripisuje komplot tudi »lažnivim« in »goljufivim« medijem, poslej postavlja ob bok »padlemu« republikancu Françoisu Fillonu in prav tako aferaški voditeljici skrajne desnice Marine Le Pen. Četudi je Mélenchon zatrdil, da je nedolžna žrtev macronistične revolucije, se njegovi privrženci bojijo, da morda ni pravi človek humanistične, ekološke in proevropske revolucije, ampak samo eden izmed pripadnikov starejše struje izprijene francoske politike. Njegovo vse bolj nenadzorovano javno napadanje »elit« ga že stane, saj ga po nedavni raziskavi, opravljeni pri Opinion Way, podpira le še 22 odstotkov vprašanih, kar je 7 odstotkov manj kot septembra oziroma najmanj po letu 2010.

Zavrteti na novo

Preveč se vrtimo po starem, zato je Raphaël Glucksmann zdaj ponudil knjigo Les Enfants du vide (Otroci praznine), v kateri razlaga, kako si v novem svetu »še naprej postavljamo včerajšnja vprašanja in ponujamo predvčerajšnje odgovore«. Zahod da se prav zato spoprijema z usihanjem demokratičnih načel, poraz pa je očiten in strašen. A začeti znova je menda mogoče, zato naj bi v Franciji, kjer se je nekdaj močna socialistična levica domala izčrpala, Glucksmann s somišljeniki politično zapolnil prostor med macronizmom in Mélenchonovo radikalno levico.



Kot se intelektualec spotika v posnetku na youtubu, danes tudi levica malikuje individuum pred kolektivnimi strukturami. »A v družbi, v kateri je posameznik končna referenca, levica ne more imeti prihodnosti.« Zatorej je nujno na novo odkriti kolektivni diskurz, in ekologija je gotovo prva tema, pa tudi o Evropi je treba razmišljati drugače: skozi okoljsko problematiko, družbeno solidarnost in skrb za javne storitve. Političnost da je nujna, vsak sodobnež, ki je predvsem še homo economicus, mora začeti delovati kot politično bitje, homo politicus ... na vseh ravneh.

Od besed k dejanjem

Lepe besede naj bi kmalu postale dejanja za dobro skupnosti, sploh ker se nazorno kaže, da se spet dvigujejo planke in zidovi ter večajo socialne razlike. Glucksmann, ki je predvolilno pomagal (hudo poraženemu) socialističnemu kandidatu Benoîtu Hamonu, ima nemara prav, ko piše, kako so generacije »pred nami živele v svetu, polnem dogem in mitov, mi pa smo se rodili v prazni družbi brez smisla.

Njihovo poslanstvo je bilo strgati okove, naša naloga je spet stkati vezi in na novo iznajti skupnost.« Nekoč močni, celo vodilni socialisti, iz vrst katerih je bil nekdanji predsednik François Hollande in jih zdaj vodi Olivier Faure, tega niso znali, zato so zgrmeli na dno. Medtem ko so leta 2012 zastopali 22 odstotkov Francozov, jih danes, ugotavljajo v fundaciji Jeana Jaurèsa,​ podpira le 9 odstotkov. In tudi zato se je po besedah Raphaë​la Glucksmanna pred meseci za ​Delo pojavil »fenomen Emmanuela Macrona, politika, ki izhaja bolj kot ne z obrobja socialdemokracije in ne skriva naklonjenosti trgom, liberalizmu«.

Knjiga Les enfants du vide ​naj bi v kratkem porodila gibanje Place publique, javni trg kot prostor kritičnega srečevanja, za katerim ob Glucksmannu stojita še ekonomist Thomas Porcher in ekologinja Claire Nouvian.