Od simbola ločevanja do simbola povezovanja

»Danes je prispelo prav posebno darilo mojega moža. Del berlinskega zidu, ki je ločeval Vzhodni in Zahodni Berlin 28 let.« Tako se je nemška manekenka Heidi Klum septembra veselila na družabnih omrežjih. In usul se je plaz. Tako všečkov (v milijonih) in kritik (v milijonih?), ki so poudarjali, da berlinski zid ne sodi na zasebni vrt. Kam torej zares sodijo kosi in koščki nemškega hrepenenja po svobodi?

Sodijo v Berlin, kjer so menda najbolj prodajani spominek (takoj za hladilniškimi magneti s podobicami mesta, piva ali medveda), ali na smetišče zgodovine, pa čeprav je bilo manekenkino sporočilo, da bo vsako jutro pogledala ta »prečudoviti kos z zavedanjem, da zidov ni treba graditi, ampak jih moramo podirati«?

Po ocenah nemške zvezne fundacije za preučevanje komunistične diktature v nekdanji Vzhodni Nemčiji menijo, da trgovanje z originalnimi delu zidu ni velik biznis, se je pa treba vprašati, koliko betonskih kosov, ki jih prodajajo kot spominek, je sploh original. Za primer: na e-bayu sedemcentimetrski »originalni« del zidu prodajajo za približno 12 evrov.



Direktorica fundacije Anna Kaminsky, ki je pred časom napisala tudi knjigo o tem, kje vse je danes berlinski zid, je za Delo pojasnila, da je večina ostalega zidu bila predelana v gradbeni material za ceste. Berlinski zid je bil nekoč dolg 155 kilometrov, zdaj pa ga v Berlinu stoji samo še malo (približno 1,3 kilometra na ulici Mühlenstrasse, t. i. East Side Gallery velja za priljubljeno turistično zanimivost, posamezni bloki so na ogled ob najstarejšem katoliškem pokopališču svete Hedvike, pa ob mostu Bösebrücke, nekaj malega tudi ob nekdanji nadzorni točki Checkpoint Charlie). »Lepo je videti, da se je simbol ločevanja zdaj spremenil v simbol, ki združuje,« pravi Kaminskyjeva. In še: da so bili apetiti vzhodnonemške politike v 90. letih veliki, saj so si predstavljali, da bi za segment zidu dobili 500 tisoč nemških mark, kar je bilo povsem nerealno.

A kakšno zgodbo pripovedujejo zdaj bloki zidu po svetu, trideset let po njegovem padcu 9. novembra 1989? Zgodbo o svobodi, združevanju, železni zavesi, o grozodejstvih, miru, upanju in o tem, da lahko premagamo vse zidove ... Spomeniki, inštalacije, spominska obeležja, muzejski artefakti in tudi čisto zasebna lastnina v novih okoljih dobivajo nove pomene, ki že nimajo prav nobene povezave z zgodovino.

Cape Town, Južna Afrika

St. Georges Mall, nekoč prenapolnjena ulica, je zdaj priljubljena mestna peš cona z restavracijami, kavarnami, trgovinicami, pouličnimi umetniki ... in eno glavnih turističnih znamenitosti pred hišno številko 150. Berlinski zid so Nemci predsedniku Nelsonu Mandeli podarili ob njegovem prvem obisku v Nemčiji leta 1995 in del si je celo sam izbral. Ker pa se potem v njegovem rojstnem mestu niso mogli dogovoriti, kam ga postaviti, so ga postavili pred paviljon BMW v nakupovalnem predelu mesta. Od leta 2010 zid stoji pred fundacijo Mandela Rhodes, ki skrbi za izobraževanje mladih afriških voditeljev.

Seul, Koreja

Duh razdeljene in znova združene Nemčije živi tudi na razdeljenem Korejskem polotoku. V Seulu so trije elementi zidu, ki so tja pripotovali leta 2005 kot darilo mesta Berlin, simbol prijateljstva in ponovnega povezovanja obeh Korej. Skupaj z zidom stojijo na seulskem Berlinskem trgu tudi berlinske ulične svetilke, klopi, zasadili pa so tudi avtohtona nemška drevesa. Na stenskih ploščah je nekaj originalnih grafitov, skulptura medveda pa je tradicionalno simbol Berlina. Vsekakor zid predstavlja tudi upanje na združitev obeh Korej.

Reykjavik, Islandija

Ob 25. obletnici padca berlinskega zidu je svoj kos dobila tudi najsevernejša evropska država. In ne samo to, kos betona je dobil tudi prav posebno mesto. Gre za t. i. rezidenco Höfdi, kjer sta se leta 1986 srečala ameriški predsednik Ronald Reagan in ruski predsednik Mihail Gorbačov, istega leta pa sta se sešla v Reykjaviku na Islandiji, da bi se sporazumela o zmanjšanju raket srednjega dosega in jedrskih poskusih. Čeprav se ni zgodilo nič epohalnega, je srečanje prvič pokazalo smer konca hladne vojne in možnost nemške združitve.

Las Vegas, ZDA

V svetovni prestolnici zabave in iger na srečo, kje je vse mogoče, so tako naredili tudi s kosom berlinskega zidu. Pristal je namreč v moških toaletnih prostorih hotela in casinoja Main Street Station. Zaščiten s steklom je zdaj nič drugega kot stena za uriniranje. In ženske? Če bi tudi one rade urinirale na historični artefakt, lahko zaprosijo, da jih tja pospremi varnostnik. Skratka, bolj kot simbol česarkoli je sredi Nevade zid postal atrakcija za turiste, ena od tistih točk, ki jih mora obiskati vsak.

San José, Kostarika

Kostarika je ena od treh latinskoameriških držav, ki imajo del berlinskega simbola. Trimetrski monolit stoji v parku Casa Amarilla (Rumena hiša), kjer je kostariško zunanje ministrstvo. Zgodba o njegovem prihodu pa je sledeča: nekdanji zunanji minister Kostarike, ki je bil nekaj časa tudi veleposlanik v Nemčiji, je izrazil interes za zgodovinski artefakt, željo pa mu je izpolnil njegov prijatelj, v prelomnem času nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher. Državi ga je izročil kot darilo aprila 1994. Dostop do zidu tukaj sicer ni mogoč, videti pa ga je z bližnje ceste in pločnika.

Sofija, Bolgarija

Večina prebivalcev bolgarskega glavnega mesta sploh ne ve, da ga ima, čeprav seveda Bolgarom ni treba dosti razlagati o železni zavesi, Vzhodni Nemčiji ali komunizmu, ki so ga sami doživeli in preživeli. Zid stoji v središču prestolnice, v parku Narodne palače kulture, ki je znana pod imenom NDK. Kos zidu je Bolgariji podarilo mesto Berlin leta 2006 na pobudo bolgarske fundacije Nasledstwo, stoji pa v bližini spomenika žrtvam totalitarizmov. Na zidu sta vgravirana napisa v bolgarščini in nemščini, piše pa, da je to darilo mesta Berlin ljudstvu Bolgarije kot simbol združene Evrope in dokaz, da je Bolgarija svobodna.

Zagreb, Hrvaška

Pravo slovesnost so ob dvajsetletnici padca zidu priredili v Zagrebu z odkritjem originalnega dela zidu. Devetega novembra 2009 je namreč takratni hrvaški predsednik Stipe Mesić skupaj z županom Berlina Eberhardom Diepgenom pred nemškim veleposlaništvom v Zagrebu (in Goethe inštitutom) na Ulici grada Vukovar odkril obeležje v velikosti 3,2 x 1,2 metra. Mesić je med drugim povedal, da je bil zid začetek velikih sprememb in hkrati konec modela, »za katerega smo vedeli, da ne bo preživel«. Skoraj tri tone težak zid je Hrvaški podaril nemški poslovnež Axel Brauer, ki je sicer odkupil pet segmentov zidu in se enega odločil pokloniti Zagrebu. Poslikali so ga hrvaški grafitarji.

Honolulu, Havaji

S havajskim plesom hula so novembra 1992 pozdravili del berlinskega zidu, ki so ga iz Nemčije pripeljali z ladjo; najprej po reki Ren, nato čez Atlantik in Tihi ocean. Profesor zgodovine na havajski univerzi Rick Ziegler, ki je odraščal v razdeljeni Nemčiji in življenje poznal na obeh straneh zidu, je leta 1989 čustveno spremljal njegov konec in dal pobudo, da ga nekako pridobijo za tamkajšnji študentski kampus. Pobudi so se pridružili tako profesorji in študentje in zid zdaj stoji prav tam, v bližini obeležja v spomin na teroristični napad v New Yorku 11. septembra 2001.

Kingston, Jamajka

Še dobro se spomnimo, kako je jamajški šprinter Usain Bolt v finalu svetovnega prvenstva v atletiki v Berlinu leta 2009 izboljšal svoj svetovni rekord na sto metrov (9,58), potem pa še na 200 metrov (19,19). In berlinski župan mu je poklonil nič drugega kot dve toni težko betonsko darilo. Zdaj je na ogled na vhodu v vojaški muzej in knjižnico v Kingstonu na njegovi rodni Jamajki. Pokazali ste nam, kako premagati zidove, ki se zdijo nepremagljivi, so ob izročitvi atletu povedali predstavniki mesta Berlin.

Vatikan

Tudi v čudovitih vatikanskih vrtovih lahko najdemo kos berlinskega betona, na katerem je naslikana katedrala sv. Mihaela. Vatikanu ga je leta 1994 podaril nekdanji športni direktor Ferrarija Marco Piccinini, ki naj bi ga kupil na dražbi leta 1990.