Dosjeji Bibi ali filmski vpogled v koruptivnost Benjamina Netanjahuja

V teh dneh je na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu premiero doživel film režiserke Alexis Bloom z naslovom The Bibi Files, ki na podlagi videoposnetkov s policijskih zasliševanj ponuja vpogled v koruptivnost izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja. S temi se Bibi, kot ga kličejo, sooča že osem let.

Omenjeni posnetki vsebujejo pogovore tako z njim kot z domnevno vpletenima, njegovo ženo Saro in sinom Yairom, za film, ki je »delo v nastajanju«, pa so spregovorile številne vplivne izraelske osebnosti, denimo nekdanji premier Ehud Olmert, Netanjahujev nekdanji tiskovni predstavnik Nir Hefetz, nekdanji vodja obveščevalne službe Šin Bet Ami Ayalon in preiskovalni novinar Raviv Drucker. Proti slednjemu je Netanjahu vložil tožbo, v kateri mu zaradi prikazovanja zaupnih posnetkov očita kršenje izraelskega zakona. A ker je to storil na dan projekcije v Torontu, ga je okrožno sodišče v Jeruzalemu zaradi pomanjkanja časa za obravnavo zavrnilo.

Življenja za oblast

Bibiju preprečitev projekcije skoraj dveurnega filma, ki se začne v letu 2015, ko je že četrtič zmagal na parlamentarnih volitvah, ni uspela. Čeprav gre za delo v nastajanju, so njegovi ustvarjalci čutili potrebo, da ga prikažejo zdaj, ko je Netanjahu izpostavljen močnim pritiskom domače in tuje javnosti. Izraelci so lani več tednov zapored množično protestirali proti napovedani vladni reformi pravosodnega sistema, ki da je »preveč liberalen«. Potem se je zgodil Hamasov napad na skupnosti in udeležence glasbenega festivala na jugu Izraela, kjer so zatajili varnostni organi in za kar pripisujejo (so)odgovornost tudi Netanjahuju.

Izraelci zahtevajo dogovor s Hamasom, ki bi omogočil izpustitev nekaj več kot sto preostalih talcev. FOTO: Jack Guez/AFP

Zdaj v Gazi ne le Hamas, temveč tudi on zadržuje dobrih sto preostalih talcev, ki jih obupani svojci in drugi protestniki vsakodnevno zahtevajo nazaj na ulicah po vsem Izraelu. A jasno je, da mu več kot življenja zajetih Izraelcev in tujih talcev, mladih vojakov na fronti, žalujočih in razseljenih po Izraelu, ogorčenje in opozorila mednarodne skupnosti, številnih organizacij ter meddržavnega sodišča v Haagu pomeni oblast. Ne želi se zameriti svojim skrajno desnim sodelavcem, hkrati (z njimi) si prizadeva za uresničitev ideje velikega Izraela in upravičenju naziva Mr. Security, ki si ga je menda nadel kar sam.

»V Toronto smo prišli iz dveh razlogov. Eden je ta, da ljudje vsak dan umirajo in smo želeli to objaviti. Drugi pa je, da smo film želeli pokazati tu, na trgu, kjer ga lahko zainteresirani pograbijo in ga prikažejo drugod po svetu. V našem interesu je, da zakroži čim prej in da si ga bo mogoče ogledati povsod,« je bil zato o filmu jasen njegov producent in oskarjevec Alex Gibney.