Britanski optimizem obeta težave

Vstop v novo leto je na Otoku zlasti med zagovorniki brexita zaznamoval velik optimizem nad tem, kaj državo čaka v prihodnjem letu oziroma desetletju, ko ne bo več članica Evropske unije. Ali je ta upravičen ali ne, vsaj za zdaj ni najpomembnejše vprašanje.

Veliko bolj pomembno je, kako bo taisti optimizem, katerega nosilec je premier Boris Johnson, vplival na odločitve, ki jih bo pri usmerjanju države sprejemala njegova konservativna vlada, in s tem na dinamiko naslednje faze pogajanj o brexitu.


 

Prihodnjih pet let

Johnson je imel dobre razloge za to, da je v novo leto vstopil z nasmeškom na obrazu: na decembrskih predčasnih parlamentarnih volitvah so mu volivci namenili prepričljivo zmago in absolutno večino v spodnjem domu britanskega parlamenta, s katero lahko državi na čelu konservativne stranke tako rekoč nemoteno vlada prihodnjih pet let; in verjetno še pet zatem, če mu uspe brexit spremeniti v zgodbo o uspehu.



Parlament bo prihodnji teden začel poglobljeno obravnavo predloga zakona o uveljavitvi ločitvenega sporazuma, na podlagi katerega bo Združeno kraljestvo konec meseca uradno izstopilo iz Evropske unije. Tudi če bo država po 31. januarju še vsaj do izteka 11-mesečnega prehodnega obdobja ostala del evropskega enotnega trga in carinske unije, bo ta datum prinesel novo realnost tako v britansko kot v evropsko politiko. Če ne drugega, bo dosedanjo razpravo o pogojih izstopa premaknil v smer razvijanja novih političnih, gospodarskih in varnostnih odnosov med EU in njeno nekdanjo članico.

Ni jih malo, ki se bojijo, da bosta Bruselj in London v drugi fazi brexita naletela na podobne težave kot v prvi oziroma da bosta EU in Združeno kraljestvo čez leto dni znova zrla v pregovorni prepad, če jima do takrat ne bo uspelo doseči vsaj okvirnega dogovora o njunih prihodnjih odnosih. Pritisk dodatno povečuje Johnsonova napoved, da njegova vlada v nobenem primeru ne bo zaprosila za podaljšanje prehodnega obdobja, kar mora v skladu z ločitvenim sporazumom storiti do konca junija.
 

Druga faza

Vidni evropski politiki njegovih besed ne jemljejo preveč resno in jih razumejo predvsem kot politična dejanja, ki bodo prej ali slej padla na realna tla. Precejšnja verjetnost je, da imajo prav in da bo Združeno kraljestvo na koncu zaprosilo za podaljšanje prehodnega obdobja, tako kot je trikrat zaprosilo za odlog brexita.



Toda obstaja tudi možnost, da se motijo. Politični položaj na Otoku je danes povsem drugačen, kakor je bil večino zadnjih treh let, in to se ne nanaša zgolj na Johnsonove novoletne obljube o novem desetletju kot o obdobju »blaginje in priložnosti«, v katerem bo država odprla novo poglavje v svoji dolgi zgodovini. Megla v Westminstru se je, vsaj tako je videti, dokončno razkadila in Britanci imajo prvič po skoraj desetletju vlado, ki ima v parlamentu dovolj veliko večino, da lahko, kot je po zmagi konservativcev na nedavnih volitvah pripomnil eden od komentatorjev, počne tako rekoč vse, kar si želi.

Vprašanje, ki upravičeno najbolj zanima EU, je, kako se bo to dejstvo odrazilo na pogajanjih o brexitu. Odgovor za zdaj ni jasen, toda precej verjetno je, da bo drugo fazo zaznamovala večja odločnost oziroma trmoglavost Londona – odvisno, s katerega vidika jo opazujemo.